Na današnji dan
2007
Umre Kevin DuBrow, vokalist skupine Quiet Riot
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

15. 11. 2013
Sarke - Aruagint
Indie Recordings, 2013

Sarke so: Sarke (bas, kitara; Khold, Tulus), Nocturno Culto (vokal; Darkthrone), Asgeir Mickelson (bobni; Spiral Architect, God Of Atheists), Anders Hunstad (klaviature; El Caco, Autopulver, Morten Abel) in Steinar Gundersen (kitara; Satyricon, Spiral Architect, System: Obscure). Sarke so bili ustanovljeni leta 2008, v treh letih pa so izdali že tri albume: Vorunah, Oldarhian in Aruagint.
Aruagint je torej zadnji po vrsti, aktualni album. Z njim se je band dokončno usidral v počasnih in mirnih ter hladnih in obskurnih vodah black metala. Medtem ko sta bila prva dva albuma kar dostikrat še hitra in razgibana, Aruagint le še poredko prestavi v hitrejšo prestavo, največ oziroma najhitrejši tempo, ki ga band ponudi, je srednje hiter. Sicer pa se album giblje bolj nekje med počasnimi in srednje počasnimi ritmi. Kitarske linije so tiste, ki držijo tempo pri tleh, medtem ko bobni, kot na primer med Icon Usurper, večkrat udarjajo z dvojnim pedalom. S predstavljenim tempom Sarke vnesejo veliko doom metal atmosfere, ki pa jo za moj okus premalokrat razbijejo. Resda Sarke nikoli niso bilo znani kot black metal band, ki stavi na hitrost ali brutalnost, a z Aruagint je peterica iz Osla zavila v enosmerno ulico dooma z le redkimi izhodi, ki le za kratek čas spremenijo smer z namenom, da poslušalca na koncu spet popeljejo nazaj na prvotno cesto.
Poleg black in doom metala se lahko Aruagint pohvali še z dobro mero dobrega starega (psihedeličnega) rocka. Poznane dvoglasne kitare s poudarjeno basovsko podlago večkrat naredijo skok nekaj desetletij nazaj in s kratkimi kitarski solažami ustvarijo prav posebno vzdušje, stanje zasanjanosti in duševne odmaknjenosti.
Škoda le, da se je band kljub vsemu premalo odmaknil od prvih dveh albumov, saj album nekje na sredini zaradi predvidljivosti oziroma poznanih elementov dopusti, da poslušalec odsanja predaleč vstran, v svetove, kjer glasba ne odmeva več. Album se prične s tipičnim Jaunt of the Obsessed, ki ima vse, kar odlikuje Sarke, in Jodau Aura (komad, ki je zanimiv zaradi trobil), nato se stvari ustavijo v – za moje razumevanje glasbe – mlačnem doomy vzdušju, nakar že omenjen, relativno hiter Icon Usurper ponovno vzbudi zanimanje, mestoma udaren Rabid Hunger pa tvori uspešen zaključek.
Več kot očitno je, da band še zna igrati hitro in catchy, vendar se je težišče prestavilo drugam. Komur je všeč počasen, black/doom metal s primesmi starega rocka in tipično hladno norveško atmosfero, temu bo Aruagint zagotovo nudil dovolj glasbenih užitkov, drugim pa priporočam, da si krajšajo čas kako drugače.

ZADNJE OBJAVE
Recenzija
15. 11. 2019
Slipknot - We Are Not Your Kind
Recenzija
8. 11. 2019
Mayhem - Daemon
Recenzija
7. 11. 2019
Insomnium - Heart Like a Grave
Recenzija
6. 11. 2019
Mgła - Age of Excuse
Recenzija
29. 10. 2019
Musmahhu - Reign of the Odious
Recenzija
18. 10. 2019
Rammstein - Rammstein
Recenzija
14. 10. 2019
Sacred Reich - Awakening
Recenzija
11. 10. 2019
Batushka - Hospodi
KONCERTI & FESTIVALI
20. 11. 2019
Godspeed You! Black Emperor, Mette Rasmussen
Kino Šiška, Ljubljana
20. 11. 2019
Insomnium, The Black Dahlia Murder, Stam1na
Arena, Dunaj, Avstrija
21. 11. 2019
Dome Of Rock Festival 2019
Rockhouse, Salzburg, Avstrija
21. 11. 2019
KoD: Decage, Licence to Hate, Nature
Orto Bar, Ljubljana
21. 11. 2019
Zero, Ultima
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
22. 11. 2019
Annihilator
Szene, Dunaj, Avstrija