Nekoč Nightwish cover band je pred štirimi leti krenil na svoje in začel z ustvarjanjem lastne avtorske glasbe. Nobeno presenečenje ni, da italijanski kvartet pri tem ne more skriti svojih korenin in da se giblje v podobnih sferah kot njihovi veliki vzorniki. Tukaj bi bilo bolje govoriti v pretekliku, kajti med Nightwish danes in pred desetimi, petnajstimi leti je veliko razlike. Silent Opera pa so precej bližje začetkom popularnih Fincev.
Nightwish so pionirji simfoničnega metala z »opernim« ženskim vokalom, kasneje se jim je pri oblikovanju in razvijanju žanra v več smereh (gothic, death/gothic itd.) pridružilo kar nekaj zasedb, ki so pri tem igrale zelo pomembno vlogo, za njimi pa so se podobni bandi pojavljali kot gobe po dežju. In Silent Opera zaenkrat niso nič drugega kot še eni izmed mnogih sledilcev in posnemovalcev. Skladbi Chapter 7 ter Morningstar sta čisto v stilu Nightwish s prvih dveh albumov; podobnost aranžmajev, vokalnih linij in tudi simfonike je zelo velika. A kvalitetno so Italijani še daleč zadaj. Že sama produkcija je za žanr neobičajno surova, kitare so pregrobe, klaviature imajo prevečkrat tak »poceni« zvok. Tudi sami klaviaturski aranžmaji so za žanr na nizki ravni. Za primerjavo; če za Huolopainena rečemo, da iz tega pripravlja doktorat, Silent Opera na tem področju končujejo osnovno šolo. Vokalistki se sliši, da je Tarja njena najljubša pevka, a pri njej ne gre za kaj več kot povprečno posnemovalko. Večinoma poje preveč togo, enolično, brez nekih pravih emocij. V vseh pogledih je najsvetlejša točka albuma skladba Always With You. Vokalistka (po izdaji albuma je zapustila zasedbo) tu poje kot je treba, sproščeno, doživeto, v prvem delu skladbe se ji pridruži zelo dober moški prog/power vokal, tudi kompozicijsko gre za zelo razgibano in zanimivo celoto, kjer končno tudi kitare odigrajo pomembnejšo vlogo. Precej izboljšan vtis pa pokvarijo že pri naslednji skladbi Your Muse, kjer se poskušajo iti nekoč za Nightwish tipičen »beauty & beast« koncept, a s precej obupnim moškim vokalom. Mogoče bi omenil še, da v dveh, treh skladbah le naredijo odklon od Fincev – a kako nepresenetljivo se obrnejo proti Within Temptation.
Žanrski nivo izdaj v zadnjem desetletju je preobširen in na previsokem nivoju, da bi Immortal Beauty ugajal še komu drugemu kot le ultra zagretim freakom.