Slavocracy oziroma slavokracija po slovensko je vladajoči razred, politični red ali vlada, ki jo sestavljajo ali v kateri prevladujejo lastniki sužnjev in nasadov. Zveni nekam znano, kajne? Seveda tukaj namigujem le na ime skupine, ki je bila ustvarjena že leta 2010, in na nič drugega. Novogoriško death metal zasedbo sestavljajo Kado (ex-Evenrain, ex-Just Swallow) na vokalu, Matjaž (ex-Entreat.) na kitari, Lorenzo (Karnak, Azrath XI) na basu in Jonathan (ex-Entreat., Naer Mataron, Handful Of Hate, Azrath XI) na bobnih. Kot že rečeno, so fantje stari znanci naše scene in so prvi dve leti svojega obstoja pridno pustošili po odrih. Nato pa mrk, ki je trajal vse do leta 2020, ko so kot strela iz jasnega najavili zadnjo fazo obdelave njihovega prvenca. Mogoče pa so vladniki le čakali na primerno družbeno klimo, ki se bo bolje sovpadala z njihovo otvoritveno kampanjo (spet: namigi so mišljeni zgolj na band).

Temelji albuma so bili postavljeni že v zimi 2012/2013, ko so posneli celoten material, medtem ko smo dočakali uradni izid 5. 3. 2021 preko domače založbe On Parole Productions. Največji vpliv na njihov zvok naj bi imeli predvsem death in thrash metal bandi iz 90. let prejšnjega stoletja, kot so Slayer, Malevolent Creation ali Dismember, kar se več kot očitno pozna. Četverec je z brezkompromisnimi kitarami in rafalnim bobnanjem lepo zadel bistvo svojih idolov, zraven pa celotno zadevo oblekel v debelejši in modernejši plašč. Gre torej za že večkrat viden in preizkušen recept, ki deluje. Mogoče so pri mešanju zvoka za odtenek zapostavili bobne, po drugi strani pa kitare vsebujejo čvrsto barvo in ravnotežje. Ampak to je to. Ni nobene novosti, neke posebne svežine, ki bi dvignila obrv ali vzbudila evforijo. Na začetku sicer temu ni bilo tako. Uvodna pesem Catch 22 poskrbi za prijetne melaholične melodije in rife z ravno pravšnjim poudarkom. Mogoče pa je ravno to tisto, kar mi je oslabilo celotno nadaljnjo izkušnjo. Sledilo je namreč obstreljevanje blast beatov, maličenje strun in prstov ter agresivnih krikov. Da ne bo pomote, fantje obvladajo svoj posel več kot odlično in so s tehničnega vidika zelo dobro podkovani. A sam izdelek je na trenutke preveč odrezav in predvidljiv. Skozi celotnih skoraj 37 minut poslušanja sem se počutil kot edina trezna oseba na žuru – vsem okrog je dogajalo, le ti tam sloniš ob steni in si ok, z občasnimi zanimivimi vrhunci. Ko smo pa že pri vrhuncih, je treba omeniti njihov drugi singel z naslovom Deathmarch. Ta dragulj od pesmi bo zagotovo poskrbel za ogromno koračnic pod odrom. Vsebuje ravno pravšnje razmerje agresije in dinamike. Še vokali so zelo všečni, kar pa ne morem trditi za preostali del ploščka. Za še malo razgibanosti poskrbi tudi naslednji komad Tragedy Based Strategy, ki prav tako lepo razbije monotonost.

Album Slavocracy ne bo premikal gorovij, bo pa zagotovo premikal publiko in poslušalce, ki so veliko bolj naklonjeni stari šoli thrash in death scene. Predvsem pa se lahko veselimo njihovega povratka na sceno. Pozdravljeni nazaj!