Dvanajsti album v 34 letih. Nov album po šestih letih premora studijskih izdaj. Pričakovanja visoka in v glavnem tudi izpolnjena. Vsaj v primeru, ko so bila pričakovanja realna. Realno pri Slayer pomeni pač tisto tipično Slayer: brez odvečnega eksperimentiranja, brez šminke, direktno na nos.
No, skorajda direktno na nos, saj si je band tokrat kot uvod v svoj thrash metal privoščil meni zelo všečen »cowboy-style« intro. Delusions of Saviour je ravno pravšnji, skoraj dve minuti dolg teaser za kasnejšo skorajda 40 minut oziroma 11 komadov dolgo zabavo v tipičnem slogu in zvoku, ki že številna leta razveseljuje v glavnem skorajda vse metalce, ne samo zagrizenih thrasherjev. Zaradi videoposnetka že vsi bolj ali manj poznate komad Repentless, ki je zelo dober pokazatelj tega, kar Slayer ponujajo z Repentless in brez Jeffa Hannemana. V tej zvezi sem že slišal eno in drugo tarnanje v smislu, da brez Hannemana Slayer pač niso sposobni posneti boljšega albuma, kakršnega so nam ponudili. In res je, z vidika nalezljivosti in zapomljivosti mi je predhodni album World Painted Blood dosti hitreje in intenzivneje zlezel pod kožo in v ušesa, kjer mi brez večjih težav odmevajo komadi, kot so World Painted Blood, Americon, Playing with Dolls ali Not of This God. Točno tega pa za Repentless ali njegove komade ne morem trditi, kljub temu da sem album večkrat poslušal na različnih mestih in ob različnih priložnostih. V uho se mi je usedel le naslovni Repentless, ki tam odzvanja kot večji del preostalega albuma, ki je v glavnem podoben temu, kar smo od Slayer že večkrat slišali.
Kot veliko protiutež direktnim thrasherskim napadom pa je vredno omeniti komada When the Stillness Comes ter Pride in Prejudice. When the Stillness Comes je po dolgih letih spet en močan, težak in počasen komad, ki spominja recimo na Dead Skin Mask ali Skeletons of Society, medtem ko se Pride in Prejudice poslužuje podobnega sloga, vendar ga izvede z globljimi, še počasnejšimi, že skoraj doomovsko obarvanimi ritmi.
Slayer so svoje delo torej pod črto opravili dobro, kdor pa bo na novem albumu slišal tudi malo nove Metallice, se tudi ne bo zmotil.