RECENZIJE

12. 10. 2015
Slayer - Repentless
Nuclear Blast Records, 2015

Dvanajsti album v 34 letih. Nov album po šestih letih premora studijskih izdaj. Pričakovanja visoka in v glavnem tudi izpolnjena. Vsaj v primeru, ko so bila pričakovanja realna. Realno pri Slayer pomeni pač tisto tipično Slayer: brez odvečnega eksperimentiranja, brez šminke, direktno na nos.
No, skorajda direktno na nos, saj si je band tokrat kot uvod v svoj thrash metal privoščil meni zelo všečen »cowboy-style« intro. Delusions of Saviour je ravno pravšnji, skoraj dve minuti dolg teaser za kasnejšo skorajda 40 minut oziroma 11 komadov dolgo zabavo v tipičnem slogu in zvoku, ki že številna leta razveseljuje v glavnem skorajda vse metalce, ne samo zagrizenih thrasherjev. Zaradi videoposnetka že vsi bolj ali manj poznate komad Repentless, ki je zelo dober pokazatelj tega, kar Slayer ponujajo z Repentless in brez Jeffa Hannemana. V tej zvezi sem že slišal eno in drugo tarnanje v smislu, da brez Hannemana Slayer pač niso sposobni posneti boljšega albuma, kakršnega so nam ponudili. In res je, z vidika nalezljivosti in zapomljivosti mi je predhodni album World Painted Blood dosti hitreje in intenzivneje zlezel pod kožo in v ušesa, kjer mi brez večjih težav odmevajo komadi, kot so World Painted Blood, Americon, Playing with Dolls ali Not of This God. Točno tega pa za Repentless ali njegove komade ne morem trditi, kljub temu da sem album večkrat poslušal na različnih mestih in ob različnih priložnostih. V uho se mi je usedel le naslovni Repentless, ki tam odzvanja kot večji del preostalega albuma, ki je v glavnem podoben temu, kar smo od Slayer že večkrat slišali.
Kot veliko protiutež direktnim thrasherskim napadom pa je vredno omeniti komada When the Stillness Comes ter Pride in Prejudice. When the Stillness Comes je po dolgih letih spet en močan, težak in počasen komad, ki spominja recimo na Dead Skin Mask ali Skeletons of Society, medtem ko se Pride in Prejudice poslužuje podobnega sloga, vendar ga izvede z globljimi, še počasnejšimi, že skoraj doomovsko obarvanimi ritmi.
Slayer so svoje delo torej pod črto opravili dobro, kdor pa bo na novem albumu slišal tudi malo nove Metallice, se tudi ne bo zmotil.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
16. 9. 2019
Kampfar - Ofidians Manifest
Recenzija
13. 9. 2019
Tryglav - Night of Whispering Souls
Recenzija
12. 9. 2019
Left Hand Path - Left Hand Path (EP)
Recenzija
6. 9. 2019
An Isolated Mind - I'm Losing Myself
Recenzija
19. 8. 2019
Gaahls Wyrd - GastiR - Ghosts Invited
Recenzija
13. 8. 2019
Dekadent - The Nemean Ordeal
Recenzija
2. 7. 2019
The Stone - Kruna praha (EP)
Recenzija
1. 7. 2019
Snøgg - Chhinnamasta
KONCERTI & FESTIVALI
21. 9. 2019
Nile Hate Eternal Vitriol Omophagia
Revolver Club, San Donà di Piave, Italija
21. 9. 2019
Echolot, Billy Clubs
MKNŽ, Ilirska Bistrica
21. 9. 2019
Omega Sun, Jegulja, Stonedirt, Supafesch
Roter Gugl, Leitersdorf, Avstrija
24. 9. 2019
Misþyrming, Darvaza, Vortex of End
Backstage, München, Nemčija
25. 9. 2019
In Other Climes, Gužva u Bajt, Jegulja, Negative Slug, Agregat
Lepa Žoga, Ljubljana
26. 9. 2019
Domorodni četrtki: Dust Collector
Gala Hala, Metelkova, Ljubljana