Zadnje čase je v določenem okviru metal zvrsti prišlo do tega, da skupine svoje tehnične sposobnosti razkazujejo in ženejo do logičnih in nelogičnih ekstremov, da včasih presenetljivo učinkovito, včasih pa popolnoma nepotrebno, v svojo glasbo vstavljajo elemente drugih zvrsti (beri jazz – no, s tem so se sicer ubadali že Atheist, Cynic in Pestilence pred petnajstimi leti) in da v naslove svojih pesmi vnašajo tako prevelike doze tipičnega death metal nihilizma, da ti nimajo več nikakršnega smisla.
Tudi američana Sleep Terror spadata v ta krog skupin. Na Probing Tranquility se vseskozi gibljeta na meji čiste briljantnosti in popolne odvečnosti ter nesmiselnosti. Inštrumentalni duo skozi petnajst pesmi, večinoma dolgih okoli dveh minut, namreč pokaže tehnično popolno odigran death metal z veliko različnimi platmi, od takih, ki sta jih očitno črpala od prej omenjenih starost tehničnega deatha, do brutalnejših delov, z blastbeati »all over the place«. Medtem ko so jazz deli dobro odigrani in nasploh kvalitetni se zdi, kot da ne služijo nikakršnemu namenu in so nasploh povsem naključni. Tu je tudi glavni problem plošče – nima neke pretirane umetniške vrednosti in je popolnoma pozabljiva. Sam sicer nikoli nisem bil privrženec takšnega vrednotenja glasbe, a če se po nekaj poslušanjih v spomin ne vtisne niti en riff ali melodija, z glasbo ne more biti vse v redu.
Ne razumite me narobe, Probing Tranquility je popolnoma poslušljiva plošča, tudi sam si jo bom brez dvoma še kdaj zavrtel, ni pa to mejnik v svetu tehničnega metala. Priporočam vsem fanom Necrophagist, ki ste iskali kakšen podoben band, ostalim pa priporočam, da se najprej ozrete po pripadnikih zvrsti, ki poleg tehničnega znanja posedujejo še sposobnost pisanja pesmi samih.

Jaka