Minilo je že več kot eno leto, odkar je izšel prvenec »španske« zasedbe Smrt (tudi S.M.R.T.), ki nosi naslov Sado Masochistic Ritual Temple. Iz tega razloga menim, da sem vam, dragi bralci, na začetku tudi dolžan obrazložitev, zakaj potem takem temu albumu sploh še namenjam pozornost, ko pa je že v letu 2021 izšlo na desetine in stotine drugih. Glavni razlog, zakaj temu albumu v obliki recenzije tako pozno še zmeraj posvečam pozornost, je njegov avtor. Smrt so uradno resda španski (black/death) metal band, a to samo zaradi tega, ker se je Bastian Doblekar, utemeljitelj znamke Metalcamp in organizator številnih kultnih koncertov v Sloveniji ter seveda glavni mož za imenom SMRT, pred nekaj leti preselil tja. Po drugi strani pa je album resnično izjemen, zaradi česar bi bilo škoda, da se povsem izmuzne našemu radarju.

Ko sva z Bastianom ob robu intervjuja o koncertni sceni nekoč pri nas namenila še nekaj besed njegovemu glasbenemu ustvarjanju, si niti približno nisem znal predstavljati, kakšen metal me bo čakal na njegovem prvencu. Black metal je žanr, za katerega si upam trditi, da je najbolj odprt žanr v metalu, ki dopušča vplive iz vseh vetrov. Zato ima po eni strani tudi tako veliko privržencev, po drugi strani pa je temu primerno tako zelo raznolik. In takšnega si je treba predstavljati tudi album Sado Masochistic Ritual Temple. Kot že ničkolikokrat v preteklosti je zvok tista rdeča nit, ki povezuje posamezne komade v tisto pravo celoto, medtem ko se ritmično, strukturno ali tudi melodično stvari dogajajo na številnih različnih ravneh.

Že v osnovi bi se lahko prerekali o tem, ali pri Sado Masochistic Ritual Temple sploh gre za black metal album z močnimi primesmi death metala ali za death metal izdelek z vplivi black metala, medtem ko se band na svojem Facebook profilu opisuje kot »ekstremen metal band, ki se posveča širokemu glasbenemu eksperimentiranju in se pri tem poslužuje nenavadnih taktnih ritmov in kombinacij stilov.« Tako sploh ne preseneča, da se poslušalec pri prvencu Doblekarjeve Smrti spotakne ob zvoke in ritme, ki spominjajo na Obituary (It Is Done 11th at Eleven), Morbid Angel (Organization), Akercocke (Glorification of Truth), Carcass (Strange), Melechesh (Consummation of Secret Urine, Sex Priest) in še kaj. Vedno dinamična in pestra mešanica, s katero je zagotovo izveden največji poklon angleškim eksperimentalcem Akercocke, ki se jim Smrt ne približajo samo glasbeno, temveč tudi vokalno z mešanico growla, harsh kričanja, govorjenja, žalostnega in lepega, celo igrivega clean petja.

Na začetku dolge dobe 13 let, kolikor je Doblekar ustvarjal tale album, je k sodelovanju uspel privabiti tudi zelo eminentna imena ekstremne metal scene, kot sta bobnar Tony Laureano (Angelcorpse, Malevolent Creation, Dimmu Borgir, Megadeth, Nile) in basist Steve DiGiorgio (Death, Sadus, Testament), kar dodatno priča o kakovosti recenziranega albuma. Kljub določeni meri tehničnosti in disharmonije pa je album vedno tekoč in nalezljiv ter tako nikoli prenasičen z elementi, ki bi od poslušanja odvračali povprečnega, manj zahtevnega ali bolj tradicionalnega ljubitelja (black/death) metala. Pričakujte nepričakovano v okvirjih tradicionalnega!