Mørke in Ulv, ki skupaj tvorita Snøgg, v lanskem letu nista bila le koncertno aktivna. Poleg pisanja materiala za nastope v živo sta si vzela tudi čas, da v studiu za zmeraj shranita stvaritve, s katerimi sta osvajala Balkan in še kakšen drug del vzhodne Evrope. Poleg samonaslovljenega EP-ja sta Velenjčana lani proti koncu leta povila še en EP, ki sliši na ime Qivitoq.
Za razliko od prvenca je ta EP strukturiran v bolj klasičnem smislu. Skorajda pol ure glasbe je razdeljene na štiri dele, kar prinaša najkrajši, približno šest minut, in najdaljši, nekaj več kot deset minut dolg komad. Po lanskoletnem eksperimentiranju v mariborski Pekarni me je skrbelo, da se bosta Qivitoq povsem poglobila v noise metal vode, s čimer bi osebno zagotovo nekoliko izgubil zanimanje. Toda recenzirani plošček priča o povsem drugačni sliki oziroma o sliki, ki je bolj podobna prvencu in s tem klasičnemu black metalu. Tako imamo na eni strani ponovno tradicionalni norveški black metal, ki me osebno spominja na Gehenno, na drugi strani pa dobro mero eksperimentiranja z noise elementi, burzumovskim ambientom, apokaliptično atmosferiko in različnimi distorziranimi vokali. Podajanje besedila v obliki citiranja ob hkratni upočasnitvi konjev spominja na sludgeevsko vzdušje, ki po zahvali projekta Beneath The Storm ni tuje niti slovenskemu poslušalstvu.
Plošček torej ponuja več različnih elementov, s katerimi razbija tekoč razvoj komadov, vendar ti v svetu (black) metala že dolgo niso več nič posebnega. Kot pomembno okoliščino pa je vendarle treba povedati, da polvečerec kot celota zelo lepo teče in da so komadi tekoče povezani med seboj. Če bi Velenjčana torej ponovno želela ustvariti EP z enim samim dolgim epskim komadom, ki med poslušanjem odpelje v pinkfloydovsko obarvane metalske vode, bi jima to tudi tokrat brez težav uspelo. Osebno mi krajši komadi vendarle bolj ustrezajo, saj se tako lažje osredotočim na ta ali oni del.