Zadnje čase se veliko govori o reunion ploščah in turnejah legendarnih thrash bandov iz osemdesetih. Začuda so nemški thrasherji Sodom malokrat tema teh pogovorov in nepozorno uho bi se kaj kmalu lahko povprašalo, zakaj vsi izpuščajo band, ki je tako zaznamoval evropsko metal sceno osemdesetih in vplival na kar nekaj vodilnih skupin v današnjem metalu. Odgovor je kar se da preprost: Sodom ne potrebujejo nikakršnega reuniona, comebacka ali česarkoli že, saj sploh niso nikoli nikamor odšli. Onkel Tom Angelripper in njegov band namreč že več kot 20 let izdajajo plošče, vsaka naslednja že kar malce presenetljivo obdrži značilen Sodom zvok in je polna svežih idej.
Z leti so Sodom vseeno malce spreminjali svoj slog in se od prvinsko preprostih riffov, struktur in nasploh celotnih komadov iz začetnega obdobja, začeli pomikati v vode bolj srednje hitrega thrash metala, ki vseeno malce bolj bazira na samih riffih. Marsikateri thrash zasedbi so se poskusi upočasnjevanja njihove glasbe klavrno sfižili, Sodom pa so vse skupaj opravili z odliko. Po odličnem M-16 smo si lahko torej brez slabe vesti obetali še eno mojstrovino. In sedaj imamo pred sabo novo ploščo, poimenovano preprosto Sodom.
Po navdušenju nad preprosto »too fucking metal« naslovnico nas kratek akustični intro popelje v prvi komad, Blood On Your Lips. Samo tole lahko rečem: požrite tole, Nuclear Assault in ostali, ki vam je bolj kot ne spodletelo z raznimi dolgo pričakovanimi povratki. Poleg res presenetljivo dobrih riffov se z vokalno predstavo izkaže tudi Tom, ki se s starostjo očitno le izboljšuje. Vsi instrumenti so v miksu ravno prav prisotni, kitare pa imajo crunchy in nasploh močan zvok. Po Wanted Dead je na vrsti Buried In A Justice Ground, ki pokaže bolj melodično plat Sodom. Nasploh ima ves CD mogoče malo bolj prikrito melodičen pristop od prejšnjih Sodom plošč in se zato res izjemno hitro usede v uho. In ne, niso izgubili ostrine, Sodom so še vedno zelo jezni na svet in znajo to jezo s primerno dozo agresije še vedno izražati v svojih komadih.
Kaj sploh še reči? Na še enkrat toliko let, verjetno… Dokler »sodomizirajo«, se nam za thrash metal ni bati.

Jaka