Po triletni hibernaciji in ponovni ločitvi od kitarista Petra Witchersa so se prebudili švedski metal (sedaj metalcore) skorajda že veterani Soilwork. Izšel je namreč njihov deveti (in deseti) studijski izdelek The Living Infinite. Zakaj deveti in deseti? Enostavno – plošček sestoji iz dveh CD-jev, ki ponujata pristne Soilwork komade, brez priredb ali live posnetkov, kar nekateri bandi priključijo dvojni izdaji. Obe plati skupno ponujata dobrih 80 minut kvalitetnih komadov, izmed katerih sta le 2 (!) instrumentalna – intro in instrumentalni vložek, oba na drugem delu albuma.
Pa začnimo s prvim delom. Björn »Speed« Strid in kompanija že s prvim komadom Spectrum Of Eternity (z izjemno poslušljivo melodijo) napovedo energičen metalcore napad, kot se za Švede spodobi. Bobni in kitarske linije rušijo vse pred sabo, za še večjo privlačnost pa poskrbi Speed oz. njegove vokalne sposobnosti, ki z vsakim albumom stojijo na višji stopnički. Celoten prvi plošček plete nit hiperaktivnosti, energičnosti in spevnih melodij, zaključi pa se z dvema počasnejšima pesmima, The Windswept Mercy in Whispers And Lights. Slednja, ki se niti ne more uvrstiti v metalcore, me je bolj spomnila na umetnine Devina Townsenda ravno zaradi same razgibanosti komada. Drugi plošček otvori intro Entering Aeons, ki vzbudi pričakovanje temačnega, mističnega nadaljnjega poslušanja. Kljub temu pa se drugi del dvojnega albuma v veliki meri ne razlikuje od prvega. Sicer so melodije in komadi trši, a vseeno nadaljujejo nit prvega dela. S tehnične plati sta oba ploščka dobro podkovana, ponujata tako klasične metalcorovske z energijo nabite komade kot tudi balade. Soilwork pa se vrnejo tudi h koreninam in se predvsem s komadom Owls Predict, Oracles Stand Guard spomnijo temačnega melodičnega death metala, prepletenega s clean vokalom. Dvojni plošček bo tako verjetno zadovoljil vsakega fanatika zasedbe, metalcora ali pa enostavno pristnega švedskega modernega metala.