Ko sem prebral, da bodo Suffocation podpisali pogodbo z Nuclear Blast, sem samo zavil z očmi. Kaj za vraga bodo gospodarji brutalnega death metala počeli na založbi, ki ima Nightwish oziroma je nekoč bila najbolj ekstremna, a je to ekstremnost (razen v negativnem smislu) nekje med potjo izgubila? Ve se tudi, da je vpliv Nuclear Blasta občuten tudi pri bandih, ki so sami po sebi tako močne entitete, da jih je skorajda nemogoče (razen, če se res potrudiš) spremeniti ali vplivati na njih. A dvom se je razblinil – najprej pri intervjuvanju bobnarja Mikea Smitha, ki je vztrajno trdil, da ta plošča presega vse prejšnje, nato pa tudi, ko so mi v ušesih prvič zaigrali toni prve pesmi na plošči (in po kateri je poimenovan album), Blood Oath.
Pred dvajsetimi leti so Suffocation prisegli s krvjo (metaforično, ne v Manowar smislu), da bodo sledili samo sebi. Da bodo igrali samo tisto, kar sami želijo in da bodo to počeli tako dobro, da bodo vsi izrekli besedo »Suffocation« z globokim rešpektom. Ko so vmes razpadli, nato pa se vrnili na sceno, so na albumu Souls To Deny imeli pesem Demise Of The Clones – jasno sporočilo: vrnitev Suffocation je konec vseh (Suffocation) klonov. Ko gospodar pride, psi pobegnejo prestrašeni v kot in tam cvilijo.
Po izdaji samopoimenovanega albuma (2007, Relapse) sem se lahko samo vprašal, »Kako lahko presežejo kaj takega?« Očitno se da. Blood Oath morda marsikomu ne bo (takoj) všeč, saj je izjemno bogat in temu primerno namenjen večkratnem poslušanju. A to ne pomeni, da je kičast in poln nepotrebnega balasta. Ne – bobnar Mike Smith, kitarista Guy Marchais in Terrance Hobbs, vokalist Frank Mullen in basist Derek Boyer so z natančnostjo in jasnostjo vizije, kot so jo sposobni izoblikovati samo Suffocation, dosegli neprekosljiv rezultat.
Album predstavlja izjemno zrelost in samozavest newyorškega banda, ki je pred dvema desetletjema pričel s pravim ameriškim brutalnim in tehničnim death metalom. Ritem sekcija Smith/Boyer ne preglasi ostalih, a je tako bogata, natančna in zanimiva, da je vsak udarec/ton skorajda kirurško mojstrsko postavljen in temu primerno poslušljiv. Poslušajte pesem Blood Oath ali pa Evoking The Disturbed. Temu dodajte napadalne kitare z masivnim zvokom in maksimalnim rušilnim učinkom, ki izjemno dobro nihajo med melodiko in morbidnostjo (primer spet Blood Oath), za povrh pa še zavijte vse skupaj v prisotnost dominantnega vokala enega najboljših death metal vokalistov, Franka Mullena in boste dobili dozo death metala, ki je skorajda smrtonosna.
Produkcija je bila spet v rokah (šestega člana) Joeja Cincotte, ki je postal nujni faktor v Suffocation zvoku. Detajli so izraženi do maksimuma, vse skupaj pa vseeno zveni tako nevsiljivo. Grafika Johna Ziga in izredno zanimiva besedila so samo še češnja na vrhu te torte. Za konec pa še za vse old-school entuziaste – ponovno posneta mojstrovina z albuma Breeding The Spawn, Marital Decimation, ki prikaže, kako dobro so Suffocation zveneli nekoč. In kako zvenijo danes. Neprekosljivo! Suffocation! Klanjamo se ...

Ivan