Da tasmanski vragi še zdaleč niso na robu izumrtja, nam dokazuje zasedba Thrall z omenjenega avstralskega otoka. Sicer ne gre za smrdljive renčeče gozdne zverine, a primerjava je vsekakor relevantna. Na njihovem drugem albumu po lanskoletnem Away From The Haunts Of Men namreč ne gre iskati lepote ali poetičnosti, še manj civiliziranosti ali sledi humanizma in človekoljubja. Črna naslovnica s stilizirano, čeravno malo klišejsko lobanjo, ki ji iz ust leze kačon, dobro nakazuje, koga band označuje z naslovom albuma »Golazen na Zemlji« in komu želi čimprejšnje izumrtje zaradi kuge, lakote in vojn.
Slišati je, da Thrall igrajo pravoverni black metal, povsem skandinavskega tipa z značilnimi tremolo riffi, peklensko hitrimi blast beati ter strašljivo atmosfero. In res vse skupaj sprva deluje kot nekaj že slišanega, da ne rečem generičnega. A že po slabi polovici prvega, naslovnega komada postane jasno, da zadeva še zdaleč ne bo monotona, predvidljiva ali duhamorna. Izgleda, da se pri članih Thrall pod masko srdite zagrenjene sovražnosti skriva zabave željna rokerska duša, ki v njihovi glasbi udari ven v energičnih in udarnih rokenrol ritmih, ki prevevajo vsak komad na plošči ter vsakemu poštenemu metalcu povzročijo pobingljavanje z glavo. A vendar se že v naslednjem trenutki zadeva sesuje v počasno pogrebno koračnico depresivnega black metala z mrtvaškim ambientom, ki nato spet udari v black & roll karneval. Te nasprotujoče si prvine pa znajo Thrall združiti povsem naravno in samoumnevno ter ustvariti za slabo urico kvalitetne peklenske zvočne odisejade. Plošča bo všeč ljudem, ki ne vihajo nosu nad novimi Satyricon, občasno »furajo safr« s Shinning ter jih preganjajo duhovi starih Mayhem in Gorgoroth.
Izgleda, da se v zadnjem času v Avstraliji vse bolj krepi blackmetalska scena, ki je morda kmalu ne bomo poznali le po kakšnih Destroyer 666 ter Nazxul.