Četverica iz Kolorada je pred nekaj meseci izdala svoj prvenec RuneEater, naslednika leta 2008 izdanega EP-ja Sovereign Nocturnal. Aktualna izdaja je predhodniku žanrsko precej blizu, vendar se glasbeni napredek skupine sliši že v prvi pesmi Velnio Maldavimas/Desolation Of Grandeur.
Mogočno bobnanje, timpan ter »kangling« (rog oz. trobilo iz človeške stegnenice) skupaj orišejo težko, srhljivo vzdušje, kakršnemu smo priča v trenutku tik pred kakšnim epskim spopadom. Nato P. J. V. izusti nekaj besed v litovščini in sledi jim osrednji, surovi del pesmi z distorziranimi kitarami, bobnanjem in harsh vokalom. Produkcija je malce surova, vendar se za njo skriva vse kaj drugega kot slab posnetek. Velnias vzbujajo občutek, da jim je pomembneje preko glasbe najprej izraziti svoja občutja in vtise ter jih nato prenesti na poslušalca, kot pa ustvariti produkcijsko popoln izdelek brez duše – načelo, ki se ga držijo tudi njihovi rojaki Wolves In The Throne Room –, ali pa enostavno želijo ostati zvesti svojim začetkom in vplivom, kot je Bathory. Poleg tega se njihova predanost glasbi kaže v tem, koliko časa prebijejo na poti. Poleg številnih koncertov po ZDA so lani igrali na norveškem Inferno Festivalu ter na nemškem Ragnarök Festivalu, medtem ko so kot predskupina spomladi prepotovali večji del Evrope z Agalloch in nato še jeseni s Kampfar, Helrunar in Obscurity. Čeprav jih mnogi uvrščajo pod pagan black metal, Velnias v svoji glasbi ne kažejo nikakršnih poganskih vplivov. Vsaj v glasbenem smislu ne, saj ne uporabljajo nikakršnih tradicionalnih melodij ali glasbil. A če gre verjeti metalski spletni enciklopediji (Metal Archives) ter posredno tudi skupini sami, se besedila nanašajo na naravo ter nemočnega in šibkega človeka, ki se ni zmožen soočiti z njenimi uničujočimi silami pustošenja. Kaj se za naslovi pesmi resnično skriva, ostaja uganka, ki odpira različne interpretacije, saj Velnias svojih besedil žal niso nikoli nikjer objavili, niti v knjižicah svojih izdaj. Polnost zvoka Američani dosegajo brez klaviatur ali drugih dodatnih inštrumentov. Namesto tega jo kažejo v zanimivo prepletenih riffih kitaristov P. J. V. in P. S. V. kot tudi v njunih raznolikih vokalnih aranžmajih, A. J. S. jo doseže z razgibanim in naravnim bobnanjem, J. C. B. pa z globokimi in zvenečimi linijami na basu. Občasno kateri od njih rahlo pade iz ritma in določeni toni skupaj ne zvenijo povsem harmonično, vendar tudi to predstavlja del celotne, eterične izkušnje, kakršno ponuja RuneEater. Njegova značilnost so krajši deli z akustičnimi kitarami na začetku ali sredi pesmi. Lep primer tega predstavlja akustična kitara z žalostnimi, a prijetnimi melodijami v tretji pesmi Velnio Ugnis. Sicer pa bi kot najboljšo pesem s ploščka izpostavila najbolj melodično, Reclamation Of Valour, ali pa najdaljšo, Reverend Flames Of Antiquity.
Turobno vzdušje vlada večjemu delu dobrih 45 minut dolgega albuma in počasne, otožne kitare vse skupaj vlečejo že rahlo proti doom metalu. Če zaključim, je RuneEater več kot dober in nekaj za vse, ki so jim blizu doom, pagan in black metal.