Mattias Marklund (kitara), Simon Lundström (bas kitara) in Vintersorg (vse ostalo) so uslišali moje pobožne želje, in seveda pobožne želje številnih bandovih privržencev, in po skorajda 20 letih izdali nadaljevanje slovitega albuma Till fjälls. Po pričevanjih Andreasa »Vintersorga« Hedlunda se je med pisanjem aktualnega celovečerca izkazalo, da nastaja dolgo izgubljeni manjši brat, zaradi česar zveni naslov potemtakem skorajda povsem logičen. Ali povedano drugače: po številnih obračanjih nazaj in strmenju h koreninam je bil nastanek tega albuma le še vprašanje časa, medtem ko njegovo ime kljub vsemu vzbuja misel, da gre za dobro marketinško potezo, ki naj bi dodatno spodbudila prodajo.
No, preidimo od ugibanj raje k dejstvom. To pa je dvojni plošček z devetimi komadi na eni in EP-jem Tillbaka till källorna na drugi strani. Skupaj oba ploščka zneseta dolžino, ki je enostavno preveč za eno poslušanje, zato priporočam ločeno konzumiranje. Razlogi sledijo takoj.
Zase ne morem ravno trditi, da sem se lotil Till fjälls, del II s previsokimi pričakovanji. Ko sem izvedel za album, je bil v naslednjih minutah že tudi v mojem računalniku, vendar sem z odkrivanjem še malo počakal, ker sem se ga želel lotiti v pravem razpoloženju. Ko sem bil pripravljen na paket melodičnega folk black metala, sem si zavrtel album. Začetno pozitivno mnenje zaradi udarnega in tudi sicer vsestransko uspelega Jökelväktaren pa je v naslednjih 70 minutah počasi pojenjalo. Podobne melodije in ritmi, ki jih po vrhu vsega poznam že od bandovega prvenca dalje, me pač niso kaj prida osupnili. Sicer me recimo kot poslušalca Amon Amarth ne moti, če se zasedba vrti okoli podobnih ritmov, ki v ušesih marsikoga zvenijo prežvečeni in reciklirani, toda pri Vintersorg je ta okoliščina pri meni zmeraj predstavljala neke vrste zid, ki me je oviral pri množičnem ponavljajočem konzumiranju njihove glasbe.
Ta splošen medel občutek v zvezi s Till fjälls, del II je tudi edina prava pomanjkljivost, ki jo znam navesti o tem celovečercu. Objektivno gledano trojica iz Švedske namreč ni naredila kaj dosti drugače kot vedno, pri podajanju različnih hladnejših v kombinaciji s toplejšimi melodijami je poskrbela tudi za pravo mero razgibanosti tako na področju dinamike kot strukture pesmi. Nenasitneži in pravi poznavalci bandove diskografije bodo torej tudi tokrat prišli na svoj račun, po zaključenem predvajanju albuma pa si bodo s toplim občutkom tam nekje v drobovju lahko tudi oddahnili, da so ga končno dobili. Drugi del namreč, zaradi česar bodite pozorni na Varflod.