Finci Ward sicer delujejo že od leta 2005, vendar so na mednarodni metal sceni še precej neznano ime (tudi sam za njih poprej nisem slišal). Glavni razlog za to je bržkone dejstvo, da je pričujoči istoimenski album šele njihova prva dolgometražna izdaja. Glede na to, da mi njihovo dotedanje udejstvovanje ni znano, sem se poslušanja ploščka lotil še posebej razbremenjen, brez kakršnihkoli posebnih pričakovanj. Še pred samim poslušanjem me je navdušila kvalitetno ilustrirana brošura albuma (ki jo je oblikoval Ville Angervuori, med drugim poznan tudi po sodelovanju s Swallow The Sun), katere podobe so me ustrezno pripravile na glasbeno doživetje, ki je sledilo.
Glasbo, ki jo Ward preigravajo, bi lahko zelo ohlapno opredelili kot death doom metal, ki pa vsebuje tudi veliko bolj »tradicionalnih« doomerskih prijemov, kot tudi nekaj sludgevsko obarvanih zvokov (ki pa niso tako izraziti). Zadeva zveni, kot se znotraj tovrstnega žanra spodobi – težko, precej temačno in sem ter tja tudi melanholično (kar ustreza večinskemu finskemu stereotipu). Na trenutke zadiši celo po upočasnjenem albumu Brave Murder Day Švedov Katatonia. Škoda, da res samo na trenutke. Tudi iz vidika izvedbe je album na nivoju, edina stvar, ki sem jo med poslušanjem pogrešal, je bilo malce več dinamike v sami strukturi pesmi ter več elementov presenečenja (ki so na albumu praktično odsotni). Kljub temu da se na albumu v dobrih 36 minutah zvrstijo zgolj štirje komadi (ki se po kvaliteti stopnjujejo tako, kot si sledijo), plošček kot celota ne izpade prekratko in se s tem kvečjemu izogne morebitni razvlečenosti, ki se ob tovrstni zgradbi pesmi lahko kaj hitro pripeti. Wardov prvenec je torej zelo solidna, hkrati pa tudi precej »ziheraška« izdaja, ki pušča veliko prostora za nadaljnji razvoj banda, obenem pa tudi veliko obeta. Malce več predrznosti in izvirnosti in Ward se lahko prebijejo med prominentna doomerska imena.