Ways of a Heretic so mlada black metal zasedba iz Sevnice. Z zasedbo sem se srečal prvič leta 2016, in sicer na 6.66. ediciji Metal Erection. Čeprav je takrat pobalinska zasedba delovala dokaj neprepričljivo in nesigurno, sem nekje v sebi na tiho čutil in upal, da bodo člani zasedbe do studijskega prvenca dovolj dozoreli in potrdili všečnost takrat slišanega avtorskega gradiva.

In tako se je tudi zgodilo. Black metal, ki se orientira po skandinavskih starih šolah tega, je na ploščku z imenom In the Candlelight dobil prepričljivo podobo v obliki intra in desetih polnopravnih komadov. Skozi celoten nekaj manj kot tričetrturni album se vleče prepoznavna rdeča nit, ki ponuja nekaj bolj in nekaj manj nalezljivih ter nekaj bolj in nekaj manj poznanih komadov. Kvartet ponuja black metal, ki je norveško razgiban, kar pomeni, da Ways of a Heretic ne poskušajo mladostniško divje prebiti z glavo skozi zid, temveč je njihov black metal, ki je proizveden povsem brez klaviatur, kljub temu všečno melodičen. Na albumu najdemo tako prave rušilce, ki ob headbanganju lomijo vratove, kot tudi počasnejše komade, ki s poznano tankovsko hitrostjo meljejo vse pod seboj.

Ways of a Heretic torej na svojem prvencu ne ponujajo nič blazno novega, temveč si poskušajo z dolgometražcem In the Candlelight zagotoviti svoje mesto pod vsem ljubiteljem žanra znanim črnim soncem. In to jim tudi uspe, kajti z dotičnim albumom so v mojih ušesih proizvedli nekaj nadpovprečno nalezljivih in všečnih komadov, ki dvigujejo raven kakovosti celotnemu izdelku. Kot prvi v tej zvezi nas na tretjem mestu pričaka I See Demons. Po povprečnem oziroma tipičnem blackmetalskem šusu zazveni refren, v katerem pride bas kitara odlično do izraza in podeli komadu prav poseben headbangerski groove, zaradi česar poslušalec komaj čaka, da refren ponovno zazveni. Seveda pa kitarski riff nikakor ne zaostaja za nalezljivim brnenjem basa, zaradi česar začetna povprečnost preide v odličnost. Nekaj prav tako posebnega je komad Rezilo. Gre za počasen komad, ki je odpet v slovenščini. Slednja je prepoznavni znak prekmurskih Srd, ki jih tukaj ne omenjam samo zaradi reference na podlagi slovenščine, temveč tudi zato, ker bi komad brez težav lahko pripisali tudi njim. Podobno velja za black'n'roll komad My Creation, ki deluje catchy in hkrati nekoliko poznano. Poleg omenjenih bi izpostavil še dva komada. Sigil mi deluje kot najbolj razgiban na celotnem ploščku, saj ponuja različne variacije šusa, počasnejše dele in pestro vokalno interpretacijo, zaradi česar bi mnogim ravno ta komad znal predstavljati dodaten vrhunec albuma. A pri meni ni tako. Jaz močneje prisegam na The Cities of Ash, ki v počasnejšem burzumovskem repetitivnem slogu pelje komad od začetka do konca, vmes pa nekajkrat malo pospeši.

Zagotovo sem še izpustil kakšen detajl, ki naredi ta ali oni komad za tega ali onega poslušalca vreden poslušanja. Toda detajlno seciranje komadov še nikoli ni bilo moj namen. Namesto tega raje gledam na album kot celoto in tako lahko za In the Candlelight trdim, da je res dober kos black metala, ki pa nikakor ne bo zadovoljil tistih, ki nenehno iščejo nekaj novega v glasbi. Album za tradicionaliste, torej!