Najdejo se posamezniki z vizijo, ki jo želijo uresničiti, redki pa jo potem tudi uresničijo. Celoten proces je svojevrstna magija, posebna energija, ki raste z vsakim uspehom, z vsakim korakom bližje cilju. Whisper žarijo to energijo. Izbrali so pot, ki se je držijo in z vsakim nastopom se jim to obrestuje. Pomemben korak pa je seveda demo, ki je tudi svojevrstno, če hočete, magičen.
Whisper ustvarili izdelek, ki ga z užitkom poslušaš tudi večkrat zapored. Popelje vas v svet, ki ga slikovito prikazuje predvsem power metal. Šest ljudi se je odločilo (ne glede na morebitno nasičenost te scene), da svoja srca in znanje igranja posveti ustvarjanju kvalitetnega epskega power metala. Intro je zatišje pred nevihto, v katerem se kar od nekod prikrade temačen glas. Sledi Garden Of Dreams, ki takoj pokaže, da ne gre za enega od milijontih klonov Nightwish ali Rhapsody. Kitare so pri Simonu in Boru različna šola – tu pa tam se mi zdi, da poslušam vplive Helloween, nato Iced Earth, Sonata Arctica in še kaj. Všeč so mi moderni »tripple-pick« prijemi, občasni thrasherski riff endingi, pa tudi akustični deli so kul (v prvi kitici Dark Angel). Solaže so tekoče in smiselne, morda je edino škoda, da kitari igrata skoraj iste riffe ves čas, tako da včasih izgubiš občutek, da sta prisotni dve. In takoj sem hvaležen dejstvu, da prevladujejo kitarske solaže, medtem ko se klaviature izogibajo tej nalogi. Matjaževe klaviaturske sposobnosti so zakon! Uspešno se spopada s klasiko, klaviature postavlja kot solidno podlago ostalim inštrumentom, včasih pa se poslužuje tudi modernih prijemov, presenečenja so zagotovljena, saj se izogiba enoličnim melodijam in ritmom. Veliki plus je predvsem klavirska balada Lonely Winter, Ninin in Matjažev vokal sta tukaj najboljša. Malce pogrešam glasnejši zvok Marjanovega bassa, saj uporablja šeststrunskega in marsikdaj priredi pravo parado sprehajanja prstov po vratu, so ga pa le malce osvetlili v Terminatorju. Blaževi bobni so masivni in robustni in zvenijo kot konjeniški napad. Nobenih triggerjev, nobenega pussy pačenja zvoka, bobni kot se šika. Pedali se gibljejo vsaj okoli 250 bpm, činele so mračne in masivne, še posebej ga lahko posvetlimo v Princess Of The Night in Terminator. Vokali – opernega petja ni! Nina je resda na začetku bolj tiha, vendar pa kasneje njen vokal sveti močneje. Všeč mi je njena mračnost in hladnost, ki nato kar naenkrat postane popolna toplina. Poleg vsega pa se band poslužuje še back vokalov, ki atmosferično stvar še bolj povzdignejo. Edina slabost je tisto pomanjkanje večje dinamike Nininega vokala, kot ga recimo ima pevka Evanescence ali pa Lacuna Coil. Demo nudi devet komadov, sproduciral ga je Rok Marolt (Musica Ex Machina) in se pri tem res potrudil, da je iz danih možnosti ustvaril resnično najboljše – a kind of magic, wouldn't you say?
Povedano je bilo dovolj, sedaj pa nazaj v svoj Garden Of Dreams. A ni to nekaj, kar si včasih želimo vsi?

Ivan