RECENZIJE

24. 11. 2011
Wolves In The Throne Room - Celestial Lineage
Southern Lord Recordings, 2011

Celestial Lineage, najnovejša stvaritev ameriške zasedbe Wolves In The Throne Room, je jeseni končno izšla. V slabih petdesetih minutah z njo uspe Aaronu in Nathanu Weaverju doseči glasbeno doživetje, ki se ga z besedami skorajda ne da opisati.
V prvi skladbi pozdravi mehak, že znan ženski glas, ki umirjeno prepeva ob klaviaturski spremljavi, dokler ga počasi ne izpodrinejo kitare. Mogočno bobnanje in hreščav vokal prevzameta vodilo, dopolnjujeta pa ju klaviature in ritmične kitare, ki so v primerjavi s starejšimi pesmimi bolj melodične. Klaviature v njihovi glasbi sicer niso novost, vendar so v primerjavi s prejšnjimi izdajami, v katerih so prisotne le v eni ali dveh pesmih, na Celestial Lineage spretno vkomponirane v skoraj vsako pesem na ravno pravih mestih. Album je tako v celoti bolj atmosferičen, nasplošno pa je produkcija čistejša in boljša. Pesmi je prav tako več kot sicer, sedem. Izmed teh sta dve kot nekakšna intermezza, ki se povsem oddaljita od black metalske esence albuma. Zanjo tipične odmevajoče, kričeče vokale, kompleksno bobnanje in usklajene kitare na neki točki »zmedejo« oddaljeni, hektični glasovi, ki še najbolj spominjajo na zavijajojoč veter. Kitare sicer z vsako pesmijo brenčijo vse bolj in bolj, a s tem niti najmanj ne kazijo atmosfere. Izpostavila bi predzadnjo pesem Astral Blood, ki gre precej hitro v uho, saj je pri bobnanju moč zaznati malce punkovskega pridiha, vokali pa že naravnost sekajo iz glasbe. Ravno zatem še pred polovico pesmi prevlada umirjeni del z akustično kitaro in harfo ter z občasnim pokanjem gorečega lesa. Kitare prelepo idilično atmosfero zasenčijo po kakšni minuti, še jeznejši vokali kot na začetku pa pesmi povsem spremenijo noto. Wolves In The Throne Room se zdijo neustavljivi, atmosfera v njihovi glasbi pa neminljiva in zaradi tega bi ravno to pesem označila za višek celotne stvaritve. Ravno na tej točki se album nato razvije v povsem drugo smer.
Z zadnjo pesmijo Prayer Of Transformation brata zaideta v nekaj, kar še najbolj spominja na funeral doom, klaviature pa v vmesnem delu prvič postavita v ospredje. Kdor do sedaj še ni zapadel v nekakšen trans, se mu na tej točki preprosto ne more več izogniti. Nekje na tričetrt pesmi se poslovijo bobni, zatem še vokali, in album se zaključi z vedno glasnejšim šumenjem kitar, ki jih kar naenkrat kot nekakšna katarza odreže nekajsekundna tišina. In iz mističnega sveta vrže nazaj v našo realnost.

ZADNJE OBJAVE
Recenzija
5. 12. 2019
Lacuna Coil - Black Anima
Recenzija
2. 12. 2019
Vulvathrone - Whoreification
Recenzija
27. 11. 2019
Dragonforce - Extreme Power Metal
Recenzija
26. 11. 2019
Bölzer - Lese Majesty (EP)
Recenzija
20. 11. 2019
Dark Sphere - Gemini (EP)
Recenzija
15. 11. 2019
Slipknot - We Are Not Your Kind
Recenzija
8. 11. 2019
Mayhem - Daemon
Recenzija
7. 11. 2019
Insomnium - Heart Like a Grave
KONCERTI & FESTIVALI
12. 12. 2019
At The Gates, Nifelheim, Deserted Fear
Tvornica Kulture, Zagreb, Hrvaška
12. 12. 2019
Gwar, Voivod, Childrain
Kino Šiška, Ljubljana
13. 12. 2019
Extreme Smoke 57, The Knobheads
Klub Baza, Ajdovščina
13. 12. 2019
Friday the 13th: Metallica & Rage Against The Machine Tribute
Kmkc Kompleks, Ravne na Koroškem
13. 12. 2019
Guns N’ Roses Experience
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
14. 12. 2019
BD BASH: Armaroth, Decage, Moshead
Klub eMCe plac, Velenje