Alice Cooper

V Hali Tivoli se je od konca sedemdesetih let zvrstilo mnogo legendarnih imen heavy metal glasbe, od Iron Maiden preko Deep Purple do Whitesnake in v nedeljo, 12. 6. 2016, je bil v ta mozaik dodan nov kamenček - v njej se je ob svojem sploh prvem koncertnem obisku naše domovine namreč ustavil Alice Cooper.
Verjetno vas je velika večina vsaj od daleč spoznana z likom in delom očeta shock rocka, če ne drugače pa poznate vsaj zlajnani radijski hit Poison. A dandanes Alice pravzaprav z nekakšnim odporom gleda na svoje glam metal obdobje, saj odlični plošči Constrictor ter Raise Your Fist and Yell povsem ignorira, s plošče Trash igra le prej omenjeni Poison in s plošče Hey Stoopid zgolj Feed My Frankenstein. Pa še ti dve skladbi vtakne v začetek setliste. Ostali del setliste zavzemajo skladbe novejšega datuma in dragulji prvega obdobja, torej iz sedemdesetih let z nekaj presenečenji, o katerih pa več kasneje. Vsekakor je zvok in nastavek Alicea Cooperja danes izrazito metalsko naravnan, kar poudarjajo kar tri kitare, pri čemer tako z igranjem kot s prelestnim stasom izstopa še ne tridesetletna kitaristka Nita Strauss (Femme Fatale, Iron Maidens), družbo pa ji delata Ryan Roxie (ex-Slash's Snakepit) in mladi Tommy Henriksen (Halestorm, Daughtry), za ritem pa skrbita basist Chuck Garric (Beasto Bianco, ex-DIO) in bobnar Glenn Sobel (Sixx A.M.).
Izkušena ekipa je torej začela razgrajati ob 20.43, trinajst minut po napovedanem začetku, in udarila s skladbo Black Widow, nekako na dve tretjini napolnjena Hala Tivoli pa je s skupino začela takoj glasno sodelovati. Prva vrhunca koncerta sta nastopila s skladbama No More Mr. Nice Guy in Under My Wheels, klasikama iz sedemdesetih, ki ju je občinstvo glasno odpelo skupaj z bandom. Glede na prej omenjene glasbenike seveda izvedbeno ni nobenih pripomb, tudi glas oseminšestdesetletnemu Aliceu služi odlično. A ob tem ne morem brez pripombe čez publiko; kaj je res nujno, da polovica obiskovalcev snema koncerte s svojimi mobilnimi telefoni, ob tem pa z ekrančki in celo selfie sticki onemogočajo uživanje koncerta ljudem za njimi. Ob vsej vrsti uradnih fotografov in snemalcev vaše hreščeče »umetnine« zares ne potrebujemo, zato lepo naprošam obiskovalce, da s tem prenehajo. Kakor koli že, koncert je potekal zelo hitro, brez nagovorov, Alice med skladbami publike ni niti enkrat nagovoril, kar štejem za skoraj največji minus koncerta. Nikakor nisem oboževalec nakladanja tipa Joey DeMaio, a če nikjer drugje bi si lahko Alice vzel čas za malce razlage ob koncu koncerta, ko so bile izvedene kar štiri priredbe v čast preminulim rockerjem. Alice nas je namreč presenetil z odličnimi izvedbami sklad Fire (original Jimi Hendrix), Pinball Wizzard (The Who), Lemmyju so se poklonili z Ace of Spades, ki ga je prikladno odpel basist Garric, moja osebna favoritinja pa je bila odlična izvedba malce manj znane klasike Davida Bowieja, Suffragette City. Ob sicer impresivni diskografiji Alicea Cooperja se sicer poraja vprašanje o smiselnosti izvedbe kar štirih priredb v celoti, a se dvomi razblinijo ob zares odlični izvedbi teh skladb.
Tudi sicer smo bili v dobri uri in pol priča klasičnemu Cooperjevemu teatralnemu showu, od obujanja Frankensteina, prek plesa in ubijanja lutk, prisilnega jopiča do legendarne giljotine in obglavljanja glavnega junaka, pogrešali pa smo le nastop velike boe, saj je bila kača dolga leta eden izmed zaščitnih znakov koncertov Alicea Cooperja. Najzabavnejši trenutek pa nam je Alice prihranil za konec, ko je v zaključni skladbi Elected parodiral ameriške volitve, pri čemer sta na oder prišli karikaturi Hillary Clinton in Donalda Trumpa ter en drugega spravljala v nerodne in obscene položaje. Osebno pa bi za vrhunec koncerta označil odlično in zelo dinamično izvedbo ene boljših power balad povesti rock glasbe, Only Women Bleed. Dogodek je torej povečini zadovoljil obiskovalce, saj je večina publike dvorano zapuščala vidno zadovoljna. Presenetila je le razmeroma slaba obiskanost koncerta, saj dejstvo, da legenda tipa Alice Cooper ob številnih tujcih proda zgolj slabih pet tisoč kart, ne slika prav pretirano pozitivne slike zdravja slovenske hard'n'heavy scene.