Finski Apocalyptica so tako v svetu metala kot tudi izven okvirjev tega žanra »posebneži«, saj preigravanje tega oziroma tudi popularnejše glasbe na inštrumente, ki se po navadi pojavljajo v klasični glasbi, kljub popularizaciji s strani »2Cellos«, ostaja eksotika v pravem pomenu besede. Kot na večino so tudi name naredili vtis že kar nekaj let nazaj s preigravanjem priredb Metallice. Ker sem jih nazadnje v živo uspel ujeti leta 2005, ko so kot predskupina nemškim Rammstein dodobra ogreli ljubljansko Halo Tivoli, odločitev za obisk koncerta v Zagrebu ni bila težka.
V začetku leta, natančneje 10. januarja, so Finci izdali že deveti studijski album z naslovom Cell-0 in se kot predskupina švedskim Sabaton podali po Evropi. Toda v Zagreb so pripotovali fantje sami in z novo nastalo mojstrovino številnim obiskovalcem koncerta ponudili edinstven večer. Sam se tokrat nisem podal v bolj podrobno predhodno raziskovanje ploščka in se odločil, da se bom prepustil toku večera.
Kot je zadnje čase v navadi, se vsi večji koncerti v večini začnejo ob navedeni uri, in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Po krajšem uvodu, ki je naznanjal prihod akterjev na oder, je tudi dodobra napolnjena dvorana z aplavzom pozdravila začetek koncerta. Izbor prve skladbe z novega albuma Ashes of the Modern World je bil več kot odlična izbira, saj pesem poslušalca takoj na začetku z mirnim uvodom popelje v sfere, kjer na eni strani občuti mističnost in srhljivost, ki je značilna za najboljše mojstre filmske glasbe, a takoj zatem postreže z udarnim metalom, ki kot dobro naoljen stroj prodira v vsako poro poslušalca. Izjemna kombinacija in odličen komad žal publike na začetku še ni prepričal, saj so le redki ob poslušanju izjemnega komada začutili energijo z odra in se že na samem začetku prepustili toku koncerta. A ta anemičnost obiskovalcev se je hitro izgubila, saj so že v nadaljevanju fantje postregli s prepoznavnejšimi komadi in tudi priredbo Sepulture. Ker je bil to prvi headlinerski koncert za novo ploščo, so Apocalyptica dobršen del koncerta posvetili predstavitvi novih komadov. Nekako sem upal, da bodo tokrat ostali samo pri izvedbi instrumentalnih komadov, a na žalost ni bilo tako.
Kot že večkrat v preteklosti se je fantom na odru pridružil Tipe Johnson, ki pa tokrat ni upravičil svojega imena, saj so komadi z njim zveneli medlo, vokal je bil brez moči in je dejansko vrgel negativno luč na izjemen instrumentalni del koncerta. To se je tudi izražalo na publiki, ki je pozornost usmerila stran od odra, tako da se je kljub udarnim ritmom zaslišal kakšen pogovor, ki ni bil del nastopa.
Kljub slabšemu delu koncerta je dobro voljo med publiko vnašal Eicca Toppinen, ki je s komičnimi in na trenutke sarkastičnimi nagovori ter komunikacijo s publiko ustvarjal pravo vzdušje. Po treh komadih z vokalom je za nekatere prišel vrhunec večera s še eno izmed priredb, ki je namenjena predvsem umiritvi strasti in prepevanju obiskovalcev. Nothing Else Matters od Metallice zdaj verjetno pozna že vsak in tako je vsa dvorana skupaj s fanti prepevala in ob nežnih ter mirnih zvokih ustvarila intimo, čustveni naboj in vzdušje, ki si ga želimo na vsakem koncertu.
Po mirnejšem delu je kakopak sledil udarni val, ki se je začel z mojstrovino z novega albuma, to je istoimenska skladba Cell-0, ki postreže z vsem, kar Apocalyptica premorejo, in to so začutili tudi obiskovalci, ki so energijo z odra v izjemni meri vračali nazaj. Energijski naboj je dosegel vrhunec s klasiko iz hiše Metallica, in sicer Seek and Destroy. Vse besede so na tem mestu dejansko odveč.
Vendar s tem vrhuncem koncert še ni dosegel konca. Po zelo kratkem odhodu z odra in vsem nam poznanem »We want more …« so se fantje vrnili in ponovno udarno z Inquisition Symphony od Sepulture podžgali publiko do konca. Sicer s še eno črno piko, kajti za predzadnji komad se je na oder vrnil Tipe, ki tudi tokrat ni pokazal tega, kar zna. Zaključek pa je vendarle bil na mestu in je pripadel komadu, ki ga je Eicca napovedal kot predhodnika vsem black metal komadom iz najtemačnejših kotov Norveške. Gre za Hall of the Mountain King od Edvarda Griega, s katerim je publika še zadnjič doživela vrhunec.
Apocalyptica so pokazali, zakaj so mojstri v tem, kar počnejo, zakaj so garači in zakaj je vsaka kaplja znoja, pretečena na odru, pokazatelj, da fantje ustvarjajo in igrajo s srcem in dušo. Izjemen koncert, ki je žal imel par slabših trenutkov, a vendar na koncu zadovoljil številčne obiskovalce, ki so zadovoljni zapustili prizorišče. Mogoče pa nas z naslednjim obiskom presenetijo in fantje odigrajo zgolj instrumentalni koncert, kdo ve?
Setlista: Ashes of the Modern World, Path, Refuse/Resist (Sepultura cover), Rise, En Route to Mayhem, I'm Not Jesus, Not Strong Enough, Shadowmaker, Nothing Else Matters (Metallica cover), Cell-0, Grace, Seek and Destroy (Metallica cover); bis: Inquisition Symphony (Sepultura cover), I Don't Care, Hall of the Mountain King (Edvard Grieg cover).
