Augarten Fest 2023: Ebony Archways

Ta reportaža me je dobila popolnoma nepripravljenega. Nič hudega sluteč sem se namreč s sodelavcem in najinima družinama dogovoril za kosilo pri njih doma, nakar smo se spontano odločili za izlet v Augarten (tako rekoč graški park Tivoli), kjer se je odvijal mainstream glasbeni festival za vse nas povprečne ljudi s povprečnim glasbenim okusom. V bistvu glasba sploh ni bila osrednja atrakcija, pred odrom je bilo ob našem prihodu bolj malo ljudi.

Večina je prišla z odejami za piknik,  jih pogrnila na travnik in ob dobri družbi in pivu uživala sončno soboto v senci. Nekateri so namakali noge v Muri, otroci so tekali vsepovsod in prosjačili za sladoled, gurmani so prisegali na pregrešno mastno in slastno festivalsko hrano. Zame ni bilo nič drugače: med pogovarjanjem o tem in onem, igranjem z otroki  in sprehajanju po festivalu me je v poznih popoldanskih urah zamikal zvrhan kozarec dragega mrzlega piva s povprečnim razvodenelim okusom za pet evrov. Pobral sem še druga naročila v naši družbi in se odpravil do prve izmed mnogih stojnic, kjer so stregli pijačo: »Štiri piva, eno kolo in tri fante prosim.« A nekaj me je zmotilo, slišal sem nekaj preveč metalskega za današnji kontekst, v katerem sem se nahajal. Ozrem se na oder za mano in začnem gledati kot bik v nova vrata: »Je to res tisti band, ki sem jih spomladi gledal na koncertu?« Počakal sem na naročeno pijačo in hitro poiskal kakšen reklamni plakat za festival, da sem preveril nastopajoče. Za headlinerje – Lola Marsh, Farewell Dear Ghost, Onk Lou in Iriepathie sem že slišal, a razen tega, da je bil skupni imenovalec bandov indie pop, jih ne poznam podrobno. Nima veze, tako ali tako me je izključno zanimal izvenserijski band, katerega imena se nisem mogel spomniti in sem jih iskal na plakatu. Čisto pri dnu sem vendarle našel band v drobnem tisku – Ebony Archways.

Ko sem prebral ime, sem se takoj spomnil, da sem jim spomladi zaradi slabega ozvočenja na Metalnight Outbreak storil krivico. Roko na srce, kar sem slišal in gledal danes, je bilo dosti hujše od takrat. Prvič: open air oder, kjer je že rahla sapica raznesla zvok povsod, da je bilo slišati le nerazločno šumenje kitare, bobnov in vokalov. Drugič: ljudje, ki se, razen nekaj fanov in prijateljev pred odrom, sploh niso zmenili za nastop. Tretjič: heavy/power metal band na neumestnem mainstream festivalu. A kljub vsemu temu se mi je globoko v srčku zdelo lepo, da so organizatorji dali priložnosti tudi ... hm, drugačni glasbi? Hitro sem odnesel obljubljeno pijačo na travnik k družbi in se opravičil, češ da grem malo pogledati okoli in poslušam pesem ali dve pred odrom, saj vendar igra heavy metal band. Vrnil sem se do nastopajočih, ki so zgledali zadovoljni, da so imeli čast igrati pred tako številno pubiliko (pa čeprav jih ni zavestno spremljala ali ji posvečala pozornosti). Ostal sem skoraj pol ure in dejansko prepoznal dva komada, ki ju je veter s presledki ponesel v moja ušesa – Hero in a Tragedy in Last Chapter's Token.

Smešno kot se sliši: le zaradi dejstva, da so Ebony Archways igrali na popolnoma nemetalskem dogodku, so v meni vzbudili dovolj radovednost, da sem se poznimal o njih, medtem ko so ob mojem prvem srečanju z njimi bili le en metal band med petimi nastopajočimi. Presenetilo me je, da so aktivni že od leta 1999, najljubšega leta Limp Bizkit, a njihova diskografija je začela cveteti šele petnajst let pozneje s prvencem Moonburnt (2014) in aktualnim ploščkom Tauros (2020). Ebony Archways priporočam vsem, ki so jim blizu klasični heavy metal, power metal in hard rock z obilo melodijami.

Nastopa je bilo konec, kot naročeno pa so me točni kot ura prišli poiskati domači z ukazom, da je čas za odhod: »Otroci morajo iti spat!« Najstnik oziroma večni študent v meni je zavidal mladostni publiki, ki je bila že vidno opita, brez skrbi na svetu in ležala na travi ob prijetnem prehodu poznega popoldneva v zgodnji večer. »Ah, ne sekiraj se«, me je potolažil kolega. »Koliko ljudi danes tu bi rado zvečer seksalo, a jih večina, predvsem moških, verjetno ne bo. Ti pa moraš le počakati, da otroka zaspita.« Nasmehnil sem se mu in pokimal v pritrditev. Vsako življenjsko obdobje ima svoje prednosti in slabosti.