REPORTAŽE

4. 10. 2010

Dimmu Borgir / Triptykon / Noctiferia

Boogaloo, Zagreb, Hrvaška / 28. 9. 2010

V najboljši maniri nedeljskega sprehoda (torej: popolna nepripravljenost) je torkov večer in noč zaznamoval izlet na Hrvaško, kjer so se v okviru evropske turneje ob proslavljanju novega albuma ustavili Norvežani Dimmu Borgir s predskupinama Triptykon in Noctiferio. Ker očitno smatram zadeve kot so druga denarna valuta, denar nasploh, bencin, pijača in še posebej hrana kot popolnoma nepotrebne, je tu verjetno na mestu zahvala prijaznim osebam iz Raven Death in Morane, ki so mi te dotične dobrine tako ali drugače subvencionirali in tako omogočili psihofizično preživetje. Hvala fantje in dekle!
Vedno je lepo prvič obiskati kakšno mesto zaradi koncerta. Moderni del Zagreba sicer deluje kot nekaj kar bo Ljubljana postala v nekaj letih, a to ni pokvarilo vzdušja. Niti ga niso čakalne vrste na meji, čeprav je bila procedura za osebne avtomobile otroška igra v primerjavi s tem kar se je dogajalo tovornemu prometu in posledično – kot mi je prišlo na ušesa – opremi Dimmu Borgir.
Kakorkoli, klub Boogaloo je že sam po sebi doprinesel k izjemni in močni izkušnji. Ogromen prostor, ki ga zavzema, z arhitekturnega stališča obiskovalca sprva nekoliko zmede, a kmalu vsa njegova črnina in zabavna kaotičnost postane del dogodka samega. Je pa klub očitno tudi nekakšno stičišče subkultur – modernih, seksualno-identitetno tvornih subkultur, da ne bo pomote – novejšega nastanka in teorije, česar se v Sloveniji na metal koncertih ne opaža. Obiskovalci so tako bolj raznoliki, več je ekscesov, in manj »old-school«. Odločitev ali je to dobro ali ne, prepuščam seveda bralcu in njegovim sistemom samoidentifikacije.
Noctiferia, ki so izvedli otvoritev dogodka (no, ne zgolj otvoritev, temveč prav konkreten incipit, ki se je razvil v prvih nekaj poglavij), so, kot smo se že razvadili, odigrali svoje profesionalno in z občutkom. Dolga je bila njihova pot (ne bom rekel na vrh, ker ne, da tam fantje niso, ampak ker je definicija »vrha« subjektivne narave), a zdaj je za Noctiferio očitno nastopil čas žetve. In žetev je obilna. Zvok je bil odličen, verjetno najboljši od vseh treh nastopajočih zasedb, vsak instrument razločno slišen, a celota vseeno polna, koherentna. Njihova glasba je z dodatkom pevčevih bobnarskih »ekscesov« pridobila na moči bolj kot sem si kadarkoli lahko predstavljal in celotno zvočno (ter emocionalno) strukturo banda premaknila v smer ritualnega, kar vsak odrski nastop navsezadnje je. Zgolj ljudi, ki bi (si) to priznali, je zelo malo. Pa tudi to se počasi spreminja.
Po pavzi in pivu se je zavesa odrgnila za drugo dejanje metal večera v Zagrebu. Drugo dejanje s podnaslovom Triptykon. Moja prva izkušnja s tem kolikor toliko novonastalim bandom pod taktirko žive legende metala Toma G. Warriorja je rezultirala v nekoliko mešanih občutjih. Seveda, band, nekakšen naslednik Celtic Frost, je svoje odigral profesionalno in s pravo mero black metalskega »fuck off« odnosa, a obenem so glasbeniki na odru izgledali nekoliko utrujeni, naveličani ... in enostavno (pre)stari. Kar bi v primeru Toma G. Warriorja še razumel, ne pa za njegove sočlane, ki so v svojih najbolj energije polnih letih. No, če pa spodbijem to lastno izjavo pa je tudi res, da je zanimivo videti kako dekle, ki bi jo glede na izgled lahko opisal kot še eno v vojski tisočerih »ledenik kraljic« za klaviaturami kakšnega gothic metal banda, tako aktivno igra bas kitaro v zasedbi, ki niha med prvim, drugim ter neobstoječim in samosvojim valom black metala. Pojava tega dekleta, ki je izgledalo točno tako kot izgledajo vsa lepa in mlada dekleta, ki imajo resne težave v življenju (ah, fuck it ... saj govorimo o black metalu, za božjo voljo), v vetru ventilatorja plapojoča griva Toma g. Warriorja na vizualni ravni in suh, surov zvok ter glasbeni pristop so doprinesli k sicer zanimivi izkušnji, ki je vseeno bila nekoliko hladna, oziroma vsaj mlačna. Je pa to definitivno band, ki bi ga rade volje videl tudi na slovenskih odrih in v tem oziru – v to sem prepričan – nikakor nisem osamljen primer.
Ko so nas strpali iz dvorane v avlo kluba se je pričelo dolgo, predolgo in demotivacijsko čakanje na že zadnje, tretje dejanje. Kot sem že zapisal, so imeli Dimmu Borgir probleme z opremo, oziroma časovno usklajenostjo le-te s člani banda. Med tem čakanjem, ki je bil edini resnejši minus celotnega dogodka in izleta, sem se počutil pijana Alica, izgubljena v čudni deželi.
No, ko so se vrata le odprla, so Dimmu Borgir udarili po ušesih obiskovalcev. Udarec, katerega posledico čutim še 48 ur pozneje. Ne, le da so bili Norvežani glasni, da ne rečem preglasni, tudi zvok je bil umazan zaradi prenasičenosti. Kot da bi hoteli povedati vse naenkrat. Ne, nastop Dimmu Borgir nikakor ni bil slab, je pa imel nekaj pomanjkljivosti, ki so izstopale toliko bolj, če je bil poslušalec na Dimmu Borgir spektaklu prisoten že kdaj prej. Manjko Mustisa za klaviaturami in Vortexa se je močno poznal in brazgotinil celoten nastop; sicer ne toliko glasbeno, kot v oziru, da je šlo za dve zelo markantni osebnosti, s samosvojo prezenco na odru in zamaskirani session člani publiki nikakor ne morejo ponuditi niti približno podobne izkušnje. S stališča setliste so Dimmu Borgir odigrali slabo polovico pravkar izdanega albuma Abrahadabra in tipično retrospektivo njihovih vrhuncev, nakar so zaključili z obvezno Mourning Palace. Škoda le, da ni bilo na ravni setliste kakšnega presenečenja (ko so se nazadnje ustavili v Ljubljani, so recimo popolnoma nepričakovano odigrali A Succubuss In Rapture). Prav tako je motila že ekscesna raba matrice. Seveda na njihovem zadnjem albumu igra orkester veliko vlogo in utopija je pričakovati popolnoma »živ« nastop, a vse skupaj postane moteče nekako v tistem trenutku, ko poslušalec ugotovi, da zaradi matrice trpijo tisti instrumenti, ki se na odru dejansko igrajo.
Dimmu Borgir smo tako videli v že veliko boljši formi in izvedbi, a obenem nam kažejo, da je aktivni del banda še kako pri močeh in da so trenutno enostavno v nekakšni krizi, ki je bila verjetno tako vzrok kot posledica dramatičnim spremembam v zasedbi. Krizi, ki je pogojevala zvočni in ideološki spremembi banda na Abrahadabra. In ne, da osnovna Dimmu trojica ne dela na razrešitvi te krize. Daleč od tega. Zdi se zgolj, da ta band potrebuje nekaj časa, da svoje temelje po vseh spremembah, ki so jih dali skozi v zadnjem letu, dogradi, prilagodi razmeram. Pustimo času čas, skratka.
Celoten dogodek pod črto lahko označim kot dobro izkušnjo, čeprav sem (in tu verjetno nisem popolnoma osamljen) pričakoval nekoliko več. Verjetno enostavno preveč. A zanimiv izlet v še nepoznano v dobri družbi, v tujem, a vseeno domačem in prijetnem metal vzdušju, ki ga okrona (in predpogojuje) še koncert treh skupin, je nekaj čemur človek enostavno ne more predpisati negativnega predznaka; apokaliptični orkester na matrici in za old-school poslušalce etično vprašljiva setlista gor ali dol.

SORODNE VSEBINE:
12. 8. 2005Metal Camp 2005 / Reportaže
19. 8. 2000Dimmu Borgir / Novice
1. 2. 2005Noctiferia / Novice
4. 1. 2011Dimmu Borgir / Novice
26. 8. 2002Noctiferia / Novice
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
17. 10. 2019
KoD: Sober Assault, Moshead
Orto Bar, Ljubljana
18. 10. 2019
Black (Metallica Tribute Band)
Max Klub, Velenje
18. 10. 2019
Neuradni 3. rojstni dan Radia Bob – Šujo & Gorjanec DJ Night
Biljardna hiša Ljubljana
18. 10. 2019
Rad Bi Bil Normalen Festival
Ravne pri Cerknem
18. 10. 2019
Gutalax, Spasm, Guineapig
Orto Bar, Ljubljana
19. 10. 2019
Distoržn: Moshead, Obduction, Kholn
TrainStation SubArt, Kranj