Guns N’ Roses

Bil sem v 4. razredu osnovne šole, ko sem poleg nabijanja nogometne žoge k svojim prostočasnim aktivnostim začel prištevati tudi konzumiranje glasbe. Michael Jackson, Queen, Falco, Modern Talking, Madonna, Roxette, ZZ Top … so bila imena, ki so se v poljubnem vrstnem redu predvajala v kasetniku. Ko je od kolega ata, ki je bil avtobusni šofer, iz Nemčije prinesel prve kasete od Guns n’ Roses, pa so stvari postale bolj resne in strukturirane. In seveda žanrsko bolj opredeljene in popredalčkane. Takrat je televizijski program MTV še tudi opravljal svojo primarno vlogo predvajanja skorajda izključno videospotov, s pomočjo katerih sem spoznaval to in ono novo glasbo. Gunsi so bili takrat že veliki, zato ni čudno, da jih je bilo polno tudi na MTV-ju. Čeprav šteje komad med poznejše velike bandove hite, mi je November Rain od nekdaj glavni vizualni sinonim za GNR. In kaj naj bi ti bilo? Po mojem: čustveni Axl na klavirju, mačistični Slash v samoti na solo/lead kitari in suhi Duff nekje v ozadju na bas kitari. Danes sicer vem, da so zasedbo ustanovili povsem drugi člani, a zmota oziroma nevednost, s katero sem živel polovico otroštva, ker nisem bil dovolj radoveden na eni strani in ker na drugi strani nisem imel na voljo pravih virov, da bi se prepričal o resničnosti lastnih domnev, je v moji glavi povila svojevrstno idejo o tem, kdo je kdo v bandu. Prepričan sem, da s to mislijo niti približno nisem bil in še zmeraj nisem sam, ta pa je bila hkrati razlog za evforijo po vsem svetu, ko je pred par leti zašušljalo po glasbenih magazinih, da sta se Axl in Slash pobotala.
Ker osebno štejem med čuke, ki se jim najpomembnejši pri bandu zdi stalen vokalist, nisem dolgo okleval o obisku koncerta, ko je Axl po 14 letih končno povil Chinese Democracy in se podal na promocijsko turnejo. Seveda so se glavni pomisleki v zvezi s kakovostjo nastopa vrteli okoli muhavosti najbolj muhastega pevca pod obličjem sonca – vsaj kar jih jaz poznam. No, v glavnem, takratni nastop v zagrebški Areni je bil kljub konkretni zamudi odličen; Axl je bil v izredni pevski formi, relativno dobro razpoložen in zgovoren, ostali najeti glasbeniki pa so svoje delo tudi opravili povsem zadovoljivo. Tako tudi dve leti kasneje, in sicer leta 2012, ko se je Axl v bližini Gradca izkazal v precej slabši luči. Kaj je takrat botrovalo številnim pobegom v zaodrje, slabi vokalni predstavi in posledično predrugačenju številnih avtorskih komadov, sploh nočem ugibati. Dejstvo je, da je bil nastop slab/slabši, in moje bojazni, da se bo nekaj podobnega ponovilo tudi leta 2017, povsem utemeljene.
Iz tega razloga sem tudi do začetka meseca junija čakal z nakupom svoje vstopnice, ko sem iz različnih vetrov zvedel, da je Axl ponovno v dobri formi. Razpoložena Slash in Duff pa sta seveda predstavljala slavno pikico na i. Skratka, odločil sem se za Dunaj in za Koncerti.net.
Pregovor pravi, da več ko nas je, lepše je, in tako je tudi bilo. Veselo vzdušje se je pričelo s prvim korakom na avtobusu in nadaljevalo celo pot do Dunaja. Koncertne izkušnje in rokerske prigode so se menjavale kot steklenice z alkoholom, vse skupaj pa je zaradi zgodnje dopoldanske ure spominjalo na poletni dopust na morju s prijatelji. Namesto rezervacije prvega mesta v vrsti pred stadionom smo se odločili za obisk centra avstrijske prestolnice in nadaljnjega polnjenja želodca s temi in onimi dobrinami. Med točo, ki je zajela mesto, smo se spominjali tistih pred stadionom, ki so si kasneje več kot le zaslužili tudi prvo vrsto pred odrom. V duhu informacij na vstopnici, ki ne zajemajo informacije o predskupinah, smo jih tudi mi gladko izpustili. Sicer pa: ko nastopa četrti največji aktivni rock band (za The Rolling Stones, AC/DC in U2), so predskupine res nepomembne.
Točni kot švicarska ura so na oder drug za drugim prikorakali glavni akterji tega koncertnega večera in otvorili spektakel povsem sproščeno s komadom Easy. »To mi delaj, Axl je v dobri formi!« Dvomi so izpuhteli, namesto teh so se vrstile številne zimzelene uspešnice in pojavili ploha ter Avstrijci. A glej ga zlomka, slednji tokrat sploh niso bili nič »avstrijski«, temveč povsem sproščeni zabavljači, ki so se prišli zabavat na rock koncert. Moker od dežja in piva sem nemalokrat v preteklosti z obilo slabe volje zrl proti odru, vendar ne tokrat. 25 let in več stari komadi so mi dvignili adrenalin tako zelo visoko, da mi še eno uro po koncertu na poti nazaj domov ni uspelo zaspati. Ker vnaprej nisem iskal setliste na spletu, sem bil pozitivno presenečen nad tem, da je band tudi z zadnjega albuma odigral nekaj komadov. Pohvalno in všečno! Toda, ko obsega repertoar za skorajda tri ure materiala, je v primeru diskografije, ki šteje vsega šest albumov, že težko izpustiti kakšnega. No, po mojem okusu pa bi Gunsi brez težav lahko izpustili kakšen medley, solo ali priredbo, s čimer bi nastop strnili na dve uri in pol, kar bi tudi bilo več kot dovolj. A če deda Springsteen igra v živo zmeraj tri ure, potem pa morajo veliki GNR tudi, kajne? Mah, vsega dobrega je lahko tudi preveč … Česar pa zagotovo ni bilo preveč: komunikacije s publiko, komunikacije med člani zasedbe, več vidnih užitkov med nastopanjem in pirotehnike. Uporaba slednje je zagotovo poskrbela za dobro voljo, manko ostalega pa za deloma grenak priokus in okrepitev mnenja, da je zasedba skupaj samo zaradi finančnih ugodnosti – previdno rečeno.
Kot mravljici v 65.000-glavi množici z omejenim pogledom na oder so mi Gunsi v tretje pripravili všečen koncertni dogodek, h kateremu smo v veliki meri prispevali tudi obiskovalci sami. Koncertna majica, katere nakup je bil obvezen, pa me bo za vedno, dokler ne zbledi, spominjala na dan, ki ga je promocijski ustroj poimenoval kot neponovljiv v tem življenju (»Not in this Lifetime«).