REPORTAŽE

16. 11. 2016

Inquisition / Rotting Christ / Mystifier / Schammasch

Gala Hala, Metelkova, Ljubljana / 26. 10. 2016

Konec oktobra sta se v Ljubljano že tretjič vrnila tako kolumbijsko-ameriški black metal dvojec Inquisition kot tudi grški kvartet Rotting Christ. Skupen jima ni zgolj večkratni obisk naše prestolnice, saj bosta obe zasedbi v naslednjih dveh letih namreč na sceni že debelih 30 let. Dvojne headlinerje sta na turneji kot predskupini spremljali ravno toliko prekaljeni mački Mystifier iz Brazilije ter precej mlajši in avantgardnejši Schammasch iz Švice. Dotični koncert je bil gladko med najbolj pričakovanimi metal koncerti letošnjega leta, kar je potrdila tudi odlična obiskanost.

Četudi je bila osrednja nit tega večera black metal, smo ga izkusili v njegovih različnih interpretacijah. Meni bo najbolj ostala v spominu takšna, kot nam jo je kot prvi band predstavil Schammasch, saj sem se koncerta vse mesece od njegove najave v glavnem veselila zaradi njih. Spomladi so namreč izdali trojni album Triangle, ki je vizualno podobno pretanjen in dodelan kot njihova odrska pojava. Medtem ko so kute v black metalu že dolgo nekaj povsem običajnega, so oblačila Švicarjev, zlasti oprava vokalista in kitarista Christopherja, ravno toliko pregrešno izumetničena kot sama notranjost Bazilike sv. Petra. Na njihovih sprva zatemnjenih silhuetah so nam neštete baročne detajle postopoma razodele luči v rumeni in beli pri tretji skladbi Golden Light. Pod odrom se nas je še pred začetkom koncerta zbralo nekaj deset posameznikov, prostor med nami pa so sčasoma zapolnili novi in novi prišleki, in tako vsaj Schammasch niso bili deležni ravnodušnega odnosa, kot ga pri nas običajno izkušajo prve skupine večera. Če se vrnem k aktualnemu albumu, s katerega so zaigrali večino pesmi tega večera, in njegovi vizualni plati – band je zamisel za motiv plesalca na svili dobil pri ameriškem kiparju Richardu MacDonaldu, realizirala jo je priznana fotografinja Ester Segarra, celotno grafično podobo izdelka s poudarkom na geometrijskih likih pa so (znova) zaupali neverjetnemu Metastazisu. In če so Švicarji s prvencem Sic Lvceat Lvx zveneli kot izrezani Behemoth na Satanici, je skladba Black but Shining zaradi precej drugačnega zvena kitar v živo najprej zvenela kot katera izmed novejših pesmi. Z naslednikom Contradiction, s katerega so zaigrali Golden Light, so na njegovih dveh ploščkih našli že bolj samosvoj glas z občasnim cerkvenim petjem in močnejšo produkcijo, na njem pa se že čuti disonantni vpliv Blut aus Nord in njihove trilogije 777. Vse to so pri Triangle razširili še z bolj razdelano estetiko in vrh tega ambientalnim albumom, s katerega pa na moje presenečenje niso uporabili kaj dosti posnetkov za uvod in zapolnitev tišine med komadi in zaključek, temveč so raje posegli po orientalskem zaključku iz skladbe Metanoia. Na moje veselje so pozneje zaigrali tudi njo, vendar jo je tako kot vzdušje na splošno skazil še kar slab zvok. Koncert so odprli s komadom Consensus, ki je po krajšem in udarnejšem »poklonu« francoskim Celeste hitro prešel v za Schammasch tipične mantrične riffe, že takoj s prvo skladbo pa sta basist in glavni kitarist takoj »padla v element« ter tako vnesla nekaj gibanja v dvorano, čast precej negibnega občinstva pa je rešila vznesena dvojica pod odrom. Odličen koncert bi bil še boljši, če bi bilo boljše tudi ozvočenje, ki pa se je vsaj nekoliko popravilo tekom večera.

Pred že vidno številčnejšim občinstvom je na oder stopil Mystifier – brazilski band, ki je vsaj po letih že skoraj toliko časa na sceni kot oba headlinerja, a precej manj aktiven. Verjetno je zaradi tega tudi vsa ta leta ostal nekako bolj v ozadju. Njihovo surovo križanje starošolskega death metala s thrashom in blackom, ki ga občasno presekajo s klaviaturami, je sicer v živo deloval zanimivo, ni pa me pretirano nagovoril. Še najbolj me je enkrat vmes navdušil basist s svojim približkom prašičjemu cviležu, sicer pa se je bolj držal svojega »zlobnega« harsh vokala in ponosno razkazoval svojo mnogo preglasno spremljevalko znamke B. C. Rich. Zaradi nevrotičnega pogleda in mimike je bil občasno videti kot skodran Hoest. V koncertu so zato vsaj vidno uživali številni obiskovalci, ki se jim je najbolj »odpelo« ob priredbi komada Nightmare njihovih kultnih sorojakov Sarcofago. Mystifier so se sicer v glavnem osredotočili na svoj drugi album Göetia (1993), s katerega so zaigrali – če se ne motim – skladbe The Sign of the Unholy Cross, Caerimonia Sanguilentu (Göetia) ter Cursed Excruciation/The Sinuous Serpent of Genesis (Leviathan), v živo pa smo slišali tudi Give the Human Devil His Due (s tretjega ploščka The World Is So Good That Who Made It Doesn't Live Here iz leta 1996) in še nekoliko novejši Unspeakable Dementia (Utter Nonsense) z zadnjega albuma Profanus (2001), po katerem so izdali samo še različne kompilacije. Dogajanju na odru je edini originalni član zasedbe Beelzeebubth dodal malce favelski pridih (lep primer tega je njegov nagovor pubiliki v Šuferjevem videu), nasploh pa je bil njihov nastop precej temperamentnejši in bolj dinamičen kot tisti od Švicarjev poprej. Mystifier so nam servirali starošolsko umazan nastop, ki je zasluženo požel veliko pozitivnih odzivov.

Po krajšem premoru je napočil čas za Rotting Christ in njihovo grško različico black metala, ki se je že pred leti izgubil v etno elementih in ponavljajočih se šablonah, v ta žanr pa prej kot zaradi same glasbe Grki padajo zaradi nenehnega ponavljanja imena Satan v vseh možnih morfoloških oblikah. Čeprav sem njihovem novemu albumu Rituals dala že nekajkrat možnost, saj so bili Rotting Christ ena izmed prvih ekstremnih metal skupin, s katerimi sem se srečala nekje na začetku srednje šole, me za razliko od Dejana nikakor ni prepričal. Nekako ga niti ne morem jemati resno, saj me zaradi nekaterih posnetkov špartanskih vzlikov na primer ravno pri komadu Apage Satana preveč spominja na igro Age of Mythology. Poleg tega so v živo pri Elthe Kyrie »v ozadju« čisto prenaglas predvajali tudi matrico s tistim histeričnim monologom ženske, ki me vsakič naježi, na koncertu pa se je ravno za njim ljudem pod odrom dobesedno »utrgalo«. Z Aealom so me Rotting Christ vsaj znali nagovoriti kot že dolgo ne, natančneje od ploščka Genesis iz leta 2002, pred leti pa so imeli v Gala Hali vsaj po mojem mnenju mnogo boljšo setlisto. Bilo je vsaj več razgibanih pesmi v angleščini, tako da smo lahko skupaj s Sakisom skandirali refren pri na primer pesmi Nemecic. Z The Sign of Evil Existence s prvenca Thy Mighty Contract niso poželi niti približno primerljivega navdušenja kot z novejšimi komadi v prvi polovici seta, so pa zato na koncu popravili vtis z nepogrešljivim Non Serviam, za katerega so se Grki seveda pustili kratek čas prositi. Komada sta brata Sollis verjetno že precej sita, a sta z njim šla na roko svojim oboževalcem, ki so se v dvorani nagnetli prav do zadnjega kotička. Poleg tega že dolgo nisem videla, da bi ljudje tako noreli na koncertu, in na neki točki je ob glasbi čupal celo roadie v zaodrju. V mojih ušesih so koncert vsaj nekoliko rešili na koncu s falkenbachovskim Grandis Spiritus Diavolos in še dvema skladbama z albuma Κατά τον δαίμονα εαυτού, ki so ju zaigrali tekom večera. Ob Sakisovih besedah »my Balkan brothers« začuda nihče ni skočil v zrak ali mu kakorkoli oporekal, nasploh pa Rotting Christ nimam kaj dosti za očitati razen morda pretirano skoreografiranega nastopa. Več kot očitno je, da gre pri četverici za profesionalne glasbenike, ki znajo odlično nagovoriti in animirati svoje poslušalce in poslušalke, zase pa lahko rečem, da je bilo tole zame nedvomno zadnjič, da sem jih poslušala v živo, saj mi je bilo vse skupaj na koncu že kar naporno. Glede na izredno močno podporo v Sloveniji jim brez mene gotovo ne bo hudega.

Med premorom sem iz zadušljive Gale za nekaj časa pobegnila k prijatelju, ki je pred Menzo pri koritu čakal na nastop Vatican Shadow. Čez nekaj časa se nama je pridružil še znanec, ki je na koncert prišel v glavnem zaradi Mystifier, in čeprav še kar dosti posluša tudi Inquisition, je po nekaj komadih raje šel na Vatican Shadow. Podobno je tudi prijatelj ameriško-kolumbijsko navezo tokrat raje izpustil, saj je dvojico v zadnjih nekaj letih v živo videl že večkrat. Pri zadnjem bandu večera prav tako ni vztrajala več približno tretjina obiskovalcev, ki so se še četrt ure nazaj prej gnetli v dvorani. Vzdušje je na čistejše, ne le zaradi pretežno belih luči in ker je bilo manj ljudi; manj zasičen je bil tudi zvok, saj sta na odru stala samo dva človeka. Zaradi tega bi pričakovala, da bo vsaj pri Inquisition boljši zvok, a je ta ostal na, recimo, zadovoljivem nivoju. Dagon je oddajal povsem drugačno, precej umirjeno energijo, ki pa ni v celoti prešla na občinstvo, saj je ob ritmu bobnov in kitarskih riffih pokimavala marsikatera glava. V primerjavi s preostalimi bandi nam je Inquisition podal povsem drugačno koncertno izkušnjo. Z bandom sem se prvič srečala, ko sem ob branju intervjuja z Dagonom preverila njun prejšnji album Obscure Verses for the Multiverse, ki pa se mi ni ravno vtisnil v spomin, še manj pa aktualni Bloodshed Across the Empyrean Altar Beyond the Celestial Zenith. Z njiju sta nam v živo predstavila nekaj pesmi kot tudi več skladb s ploščka Ominous Doctrines of the Perpetual Mystical Macrocosm, par komadov z Invoking the Majestic Throne of Satan ter po eno z Magnificent Glorification of Lucifer ter Nefarious Dismal Orations – lep pregled skoraj celotne njune diskografije, torej. Tega večera se mi je v spomin najbolj vtisnil nekoliko bolj melodičen Astral Path to Supreme Majesties, če pa sta res igrala vse komade s spodnje setliste (in v točno takšnem vrstnem redu), bi bolje vedel Dejan, saj je poleg intervjuja in par njunih izidov pokril tudi kar nekaj njunih koncertov. Priloženi setlisti mimogrede manjka bis, tj. The Realm of Shadows Shall Forever Reign.

Okoli dotične turneje je bilo v javnosti tudi nekaj polemik, saj se je v Šivici na primer švicarska ljudska stranka SVP spotaknila ob dejstvo, da občina Lozana z davkoplačevalskim denarjem podpira klub, ki da organizira satanistične koncerte, pri nas pa je burno razpravo sprožil prispevek na Radiu Študent, v katerem je avtor svoja razmišljanja o skupinah s fašistično ideologijo v širšem kontekstu začel ravno z Inquisition, ki takšne povezave sicer vztrajno zavračajo. O tem, kaj je res ali prav in kaj ni, se na tej točki ne bom spuščalaj je pa zato turneja European Bloodshed Rituals pokazala, da ekstremni metal, četudi v mnogo manjši meri kot v 90-ih, še danes sproža raznolike reakcije in da je metalska scena v Sloveniji še kako močna, saj ljubiteljev težkokategorne glasbe na dan koncerta na Metelkovi res ni manjkalo.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
29. 8. 2013Inquisition / Novice
29. 5. 2018Noctiferia / Ater Era / Snøgg / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
13. 7. 2020
The Canyon Observer
Reportaža
10. 3. 2020
Belphegor / Suffocation / Hate / Carnifliate
Reportaža
10. 3. 2020
Turia / Iffernet
Reportaža
3. 3. 2020
Metal vikend – Deri po Brešcah, 2. dan
Reportaža
2. 3. 2020
Metal vikend – Deri po Brešcah, 1. dan
Reportaža
24. 2. 2020
Spotless Minds / Iron Median / Interceptor / Alo!Stari / Newem
Reportaža
17. 2. 2020
Slipknot / Behemoth
Reportaža
10. 2. 2020
Lindemann / Aesthetic Perfection / Jadu
KONCERTI & FESTIVALI
16. 7. 2020
ODPOVEDANO! Kiss
Papp László Sportaréna, Budimpešta, Madžarska
17. 7. 2020
ODPOVEDANO! Dynamo Metalfest 2020
Eindhoven, Nizozemska
18. 7. 2020
Neuromancer, Shadow Universe
Letni vrt Gala hale, Metelkova
18. 7. 2020
Đornata, Hak Attak
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
23. 7. 2020
ODPOVEDANO! Gothoom Open Air Fest 2020
Revištské Podzámčie, Slovaška
23. 7. 2020
ODPOVEDANO! Headbangers Open Air Festival 2020
Brande-Hörnerkirchen, Nemčija