Na deževni petek, 30. marca, me je pot po res dolgem času popeljala v Ljubljano oz. bolje rečeno v Orto Bar. Sploh pa je to kljub moji kar dolgi »metalski karieri« moj prvi večji koncert v Orto Baru. Nekajkrat sem obiskala koncerte domačih zasedb v okviru KoD, nikoli pa se še nisem udeležila koncerta večjega banda na tej lokaciji. Glede na to, da je bila stvar razprodana, sem bila že v samem začetku malo v dvomih o kvaliteti celotnega dogodka. Kar se tiče prestolnice, sem bolj reden gost koncertov v Kinu Šiška in Cvetličarni (ko je še bolj redno delovala), zato je bila izbira tako majhnega prostora za kar dokaj velik band zame veliko presenečenje.
Pa vendar smo se z družbo malo po pol deveti uri primajali do prizorišča, kjer se je že trlo lepo število obiskovalcev. Ker je bila naša ura očitno vseeno malo prepozna, smo kar nekaj časa čakali v vrsti zunaj, dokler le ni nastopil čas, ko je varnostnik odprl vrata in tudi nas spustil do blagajne (za nami pa je bilo še kar lepo število ljudi). In ravno ko smo se prebili do šanka, so mimo nas stopili 4 mladeniči – in predstavljajte si to – The Darkness iz obdobja I Believe In A Thing Called Love, v črnem in s corpse paintom. Sprva mi ni bilo vse povsem jasno, pa so me drugi seznanili, da gre za predskupino Tribulation. Priznam, zasedbi sem prvič prisluhnila v tednu pred koncertom, pa še to sem poslušala zgolj nekatere komade z zadnjega ploščka.
Fantje so švedski predstavniki neke mešanice psihedeličnega rocka ter death/black in goth metala (oz. z vso to kopico stilov jih predstavljajo razni portali), njihova prezenca na odru pa je veliko bolj psihedelična kot kar koli drugega. Vse tisto miganje in zvijanje na odru (sploh s strani kitarista) me je že po dveh komadih nekako odbilo od spremljanja koncerta. Morda me niti ne bi, ampak celotna prezenca v kombinaciji s corpse paintom mi nekako ne paše skupaj. Njihova glasba mi je sicer dokaj všeč, saj gre za kar kvalitetno mešanico goth in death/black metala, vendar je bilo vse skupaj tokrat zame enostavno preveč. Po pavzi na svežem zraku sem v dvorani prisluhnila še zadnjima dvema komadoma in publika, vsaj v prvih nekaj vrstah, je bila z izvedenim vidno zadovoljna. Nekajminutna pavza je delno izpraznila dvorano, sama pa sem to izkoristila za prestavitev na sredino, kjer sem upala na kvaliteten zvok in ne preveč slab pogled na oder. Razprodan Orto Bar.
Že pred samim začetkom finskih melodičnih death metalcev smo se v dvorani konkretno stiskali, ob pogledu nazaj pa so ljudje še kar prihajali in prihajali. Ampak brez skrbi, Insomnium so nam pripravili več kot odličen koncert. Morda je vredno omeniti to, da na zadnjih dveh turnejah zasedbi na pomoč priskoči kitarist/clean vokalist Jani Liimatainen (ex- Sonata Arctica), ki na nekaj koncertih nadomesti Villeja Frimana. In ja, ni me sram povedati, da sem to ugotovila šele ob pisanju reportaže, ko sem brskala po internetu, kdo na turneji nadomešča Villeja. Jani se je namreč iz suhcenega rdečelasca prelevil v malo bolj konkretnega bradatega rjavolasca in ga kljub mojemu navdušenju nad Sonato Arctico v obdobju od Ecliptice do Unie nisem prepoznala. No, kakor koli, gospodič odlično nadomešča originalnega člana in poskrbi za dodatno zabavo na odru. Sedaj ko pomislim za nazaj, me presenečajo tudi njegovi odlični vokali. In če se vrnemo na koncert, so nam Finci za začetek zaigrali celotno aktualno konceptualno ploščo Winter´s Gate. Med posameznimi deli so se zgolj umaknili v zaodrje za nekaj sekund in verjemite mi, ko vam rečem, da je bil celoten album odigran in odpet tako vrhunsko, da se je tistih 40 minut zaključilo ekspresno hitro. Če se spomnim na intervju z Villejem, ki sem ga delala na festivalu MetalDays leta 2016, je že takrat povedal, da bodo album igrali v celoti, in to je bila absolutno odlična ideja.
Seveda so na račun prišli tudi tisti poslušalci, ki imajo radi bolj udarne, znane in starejše komade. Nisem bila edina, ki je dobila občutek, da je menjava iz novega albuma v starejše komade presekala zvok iz dobrega v malo slabšega. Morda je to le učinek bolj razgibanih in udarnih ritmov, so se pa po prehodu v ostale komade veliko bolj razživeli tudi člani, vedno veseli vodja zasedbe Niilo pa nas je večkrat nagovoril in se nam zahvalil s sedaj že kar pričakovano »Hvala, Ljubljana.« Primerjal nas je tudi s publiko sosednje Hrvaške in po omenjeni pripombi se je že tako vroči in nabiti dvorani še dodatno strgalo. Čupe so opletale, videti je bilo tudi mosh-pit ali dva. V dvorani se je bilo praktično nemogoče premikati, zato je bilo v zraku tudi presenetljivo malo mobilnih telefonov! Zasedba nam je tako poleg omenjenega aktualnega albuma odigrala še sledeče komade: The Primeval Dark, While We Sleep, Mortal Share, Down With The Sun, Weather The Storm, Ephemeral, The Promethean Song ter Only One Who Waits.
Sama sem sicer pogrešala še recimo One For Sorrow, ampak sem kljub vsemu s koncertom več kot zadovoljna. Glede na to, da sem jih prej dvakrat gledala na festivalskem odru, mi je bil klubski koncert zanje veliko primernejši. Morda zaradi samega stila glasbe, temačnosti in morda celo dodatne mističnosti. Fantje so definitivno eni izmed boljših predstavnikov finskega melodeath metala, v katerega pa odlično dodajo svoje doom, progresivne in rahlo temačno depresivne vložke. Absolutno band, ki ga bom še naprej spremljala. Kljub začetnim dvomom o dvorani pa sedaj razumem odločitev. Veliko raje sem skupino videla v stisnjenem intimnem Orto Baru, kot pa če bi igrali npr. v Kinu Šiška, ki bi morda ponudil boljši zvok, a z definitivno bolj okrnjen oz. vsaj na videz okrnjen obisk. Insomnium so nam tako odigrali odličen koncert, za katerega bi mi bilo zelo žal, če bi ga zamudila.
