REPORTAŽE

26. 10. 2016

Loud Park 2016

Saitama Super Arena, Saitama, Japonska / 8. in 9. 10. 2016

Japonska. Dežela vzhajajočega sonca. Domovina samurajev, sušija, Godzille, Pikachuja, animejev, Noriakija Kasaija in Babymetala. Odmislimo 1001 čudo, ki ga je svetu predstavila ta otoška azijska država, in se tokrat osredotočimo na dogodek, ki se je 8 in 9. oktobra odvijal v Saitami, severnem predmestju Tokia.
Enajsta izvedba festivala Loud Park je, tako kot zadnjih nekaj let, našla dom v Saitama Super Areni, ki je s kapaciteto 36.000 obiskovalcev druga največja pokrita dvorana na svetu. Če vas zanima, kako se skoraj trikratnik publike festivala Metaldays stlači v areno – hitro, tekoče, brez vrivanja, dolgotrajnih varnostnih pregledov in popolnoma brez zapletov.
Osrednji del festivala predstavlja večji del dvorane, v katerem drug ob drugem stojita dva odra. Parter je razdeljen na osrednji del, v katerem je omogočen prost prehod med levim in desnim odrom, ter dva »fan pita«, ki sta nameščena tik pod oder, za premik od enega do drugega pa je potreben sprehod do zadnjega dela dvorane. Večji del sedišč je rezerviran (vstopnice z označenimi sedeži so naprodaj le na Japonskem in za tujce nedosegljive), nerezervirana sedišča pa postanejo rezervirana, ko prvi na njih odloži majico, brisačo ali nahrbtnik. Tretji oder je postavljen v prostor, ki nastane ob premiku notranje stene.
Sobotno jutro so že ob deseti uri začeli nemško-japonski electrometalcorovci I Promised Once, in po slišanem na YouTubu sem še kako vesel, da sem bil takrat še daleč od prizorišča. Zamudil sem še nekaj jutranjih bandov (žal so bili med njimi tudi Lords of Black), v dvorano pa sem prispel ob zadnjih dveh komadih domačih »heavy/power« metalk Aldious. Peterica deklet, ki ima za stilistko očitno sedemletno deklico, ki namesto Barbie oblači njih, na usta hitro privabi nasmešek. Pozitivnega zaradi kvalitetnega instrumentalnega dela, kislega pa zaradi poppish vokala Re:NO, ki po mojem nikakor ne paše v celotno zvočno sliko. Škoda, ker ostale štiri deklice igrajo točno, hitro in ostro. In to kljub temu da je basistka Sawa komaj večja od svojega glasbila. Simpatičen ogrevalni band, a pozabljiv v glasbenem smislu.
Premik na »mali oder« ni trajal dolgo, saj Kajn (Cain's Offering) ni ponujal nič ušesom prijetnega, popolnoma drugače pa je bilo »notri« (na tretjem odru je prisotne nekaj dnevne svetlobe, zato ima obiskovalec lahko občutek, da se premika na odprto in nazaj v dvorano) – levi oder (t. i. Ultimate Stage) so po sprehodu dekleta z napisom imena banda (podobno kot napoved rund pri boksu) ob enih popoldan zasedli Candlemass in svoj obred začeli, kot je njim v navadi – počaaaaaaasi. Med uvodni Mirror Mirror in zaključni Solitude so stlačili še pet komadov, ki so lepo predstavili presek njihovega dolgoletnega ustvarjanja, za konec pa so pripravili presenečenje. Zadnja dva komada je odigral basist Leif Edling, ustanovni član in glavna gonilna sila banda, ki je pred dvema letoma zaradi zdravstvenih razlogov napovedal krajšo odsotnost z odrov. Njegov kratkotrajni povratek je bil pika na i nastopu, ki mu je ves čas poveljeval vokalist Mats Levén, ki je pred kratkim postal polnopravni član banda.
Skrb, da bi se ob doomerskih vižah Candlemass zazibali v spanec, je bila odveč. Po petminutni menjavi je sosednji oder »Bigrock Stage« in publiko pod njim stresel »nemški« trio Rage, ki sem ga videl prvič po lanski menjavi bobnarja in kitarista. Vassilios Maniatopoulos res ni Mike Terrana (ki je band zapustil že davnega 2007), Marcos Rodríguez pa ne Victor Smolski, a dokler je v bandu Peavy, ni bojazni, da bi band razočaral v živo. V hiter set, ki je minil skoraj brez odmorov med komadi, so poleg klasik (npr. Higher than the Sky, ki je vedno sprejet z glasnim »singalongom« publike) in dveh novih komadov vtaknili tudi End of All Days in Until I Die, ki sta se v 20 letih le redko znašla na seznamu izvajanih komadov, šolsko uro trajajoč show pa so zaključili z venčkom Higher than the Sky / Sweet Home Alabama / Holy Diver.
Armored Saint je eden izmed klasičnih oldschool bandov, ki mu nikoli nisem posvečal kaj dosti pozornosti. Poznam par komadov in udejstvovanja njihovih članov v drugih bandih, nikoli pa si nisem vzel časa, da bi se usedel in temeljito premlel njihovo diskografijo. Med obiskom njihovega prvega koncerta na Japonskem nasploh so me hitro prepričali, da spoznavanje banda dodam na seznam opravil, ki jih moram spoznati bolje. Za kratko zamudo (če se prav spomnim, je šlo za edino odstopanje v časovnici na celotnem festivalu) so se oddolžili z energičnim nastopom, ki bi bil lahko za zgleda premnogim mlajšim bandom. Pevec John Bush je med nastopom večkrat skočil z odra, in če ne bi bilo ograje, bi se pomešal z razgreto publiko, ki mu je jedla iz rok. Na koncu se je skupini pridružil še Johnov sin Giuseppe in s sramežljivim, a prikupnim nastopom poskrbel za konec intenzivnega koncerta.
Sprehod do tretjega odra je bil ponovno kratek. Med nakupom predragega piva sem na hitro ocenil, da mi Danger Danger, nekakšna resna verzija Steel Panther, ne bodo ustrezali, zato sem se raje vrnil v temo in počakal na Exodus. Ob vrnitvi je bil »fan pit« že nabasano poln, zato sem si moral koncert ogledati iz ozadja. Glede na velikost circle pitov in nekaj brutalnih wall-of- deathov to morda niti ni bila slaba odločitev. Klasična setlista sicer ni prinesla nobenega presenečenja, celoten nastop pa mi je bil kljub kratkosti bolj pri srcu kot tisti na Metaldays, predvsem zaradi zadosti glasnosti. Jezno, brutalno, nasilno, glasno, Exodus!
Bližala se je peta ura in z njo počasi tema, ki je pri tretjem odru poskrbela za čisto drugačno vzdušje. Čas je bil za nastop Queensrÿche. V glavi mi odmeva »It’s time to rise up, united, we stand, divided, we fall, evolution calling«, refren sveže skladbe Guardian, a ga nenehno moti tihi glas podzavesti, ki se sprašuje »kje za vraga je basist?«. In res, štetje do pet se konča pri štiri!? Kljub temu da je Todd La Torre iz sebe iztisnil fenomenalno vokalno predstavo, je bila odsotnost Jacksona tako opazna, da je bila moteč faktor in pustila slab vtis sicer odličnega koncerta.
Children of Bodom so bili eden izmed prvih potrjenih bandov za letošnji Loud Park, kasneje so svoj obisk odpovedali, še kasneje pa ga ponovno potrdili. Še dobro; če sodim po odzivu publike, bi festival brez njihovega nastopa izgubil ljubljenčka domačega občinstva. Kako najlažje spraviš japonsko publiko do glasnega odziva? Poveš nekaj besed/stavkov v japonskem jeziku. Tega se očitno dobro zavedajo tudi CoB in kratek nagovor klaviaturista Warmana je poskrbel za desetkrat večji odziv kot dolgi in dolgočasni nagovori Alexija v angleščini. Med nastopom sta nastala dva »circle pita« v velikosti rdeče pege na Jupitru, a vseeno manjša od tistih pri Exodus, fan pit pred levim odrom pa se je že polnil za nastop Dokken.
Blind Guardian so imeli za odtenek boljši dan kot na Metaldays, tako da so popravili grenak priokus od poleti, vseeno pa je njihov nastop minil rutinsko – brez posebnosti in brez presežkov. Brez Bard's Song in glasnega singalonga pač kaj več tudi ni bilo pričakovati.
Na nastop Dokken sem prišel ob koncu komada Into the Fire, nekje na drugi polovici koncerta, ki sem si ga ogledal sede na najbolj oddaljenem koncu dvorane. Ekskluzivnega performansa tega legendarnega banda v klasični zasedbi nikakor nisem smel zamuditi (drugače bi ujel kakšno krepko od kolega Šujota), a sem se vseeno umaknil na varno razdaljo. Recimo da zaradi iskanja boljšega mesta za ogled Scorpions, pa tudi zato, ker poleg omenjenega komada verjetno poznam le še In My Dreams, ki je bil tudi na setlisti.
»Po daljšem krajšem premoru je petnajst minut čez deveto dvajset čez osmo napočil težko pričakovani trenutek. Ob zvoku siren, ki opozarjajo na nevarnost zračnega napada, je padel zastor in za njim so stali kitarist Rudolf Schenker, vokalist Klaus Meine, kitarist Matthias Jabs, basist Paweł Mąciwoda-Jastrzębski, nad njimi pa je za bobni sedel James Kottak Mikkey Dee. Peterica, ki zadnjih dvajset let tvori skupino Scorpions, je takoj udarila z Going Out with a Bang, uvodno skladbo lani izdanega albuma Return to Forever.« Če spremenim samo tri dele uvoda v marca napisani reportaži, dobim idealen uvod v začetek nastopa zadnjega banda za prvi večer. Pravzaprav bi lahko recikliranje nadaljeval še naslednjih sedem komadov, saj je bil ta del setliste popolnoma enak kot marca. Za razliko od nemške je bila japonska publika veliko bolj odzivna že od samega začetka, popolnoma pa se ji je odtrgalo med Kojo No Tsuki, priredbo stare japonske pesmi, ki jo je Klaus seveda odpel v japonščini. Nadaljevanje je bilo podobno tistemu v Münchnu, menjava bobnarja pa je poleg njegovega sola prinesla še priredbo Overkill njegovega bivšega banda Motörhead, ki v izvedbi Scorpions zveni … hmm, recimo temu zanimivo, pa naj si vsak sam predstavlja, kaj to pomeni.
16 komadov dolg redni del setliste je zaključil Big City Nights, v dodatku pa smo dobili še tri komade in posebnega gosta – pri We'll Burn the Sky se je bandu pridružil bivši kitarist Uli Jon Roth, ki je s svojim bandom drugače nastopil v nedeljo.
Malce pred deseto uro je bilo prvega dneva konec in iz dvorane se je usula nepregledna množica, ki se je v 95 % na festival pripeljala z vlaki in se usmerila proti železniški postaji. Zaradi hitrega in gosto posejanega voznega reda kakšne večje gneče ni bilo in pred enajsto smo bili z ekipo že v supermarketu blizu prenočišča, kjer smo priskrbeli za zalogo napitkov, ki so preprečevali dehidracijo.

Nedelja je za moj okus ponujala manj kot sobota, zato je bil prihod naravnan na pol ure pred začetkom nastopa Riot V. »Pred koncertom kupim še T-shirt od Riot, oddam nahrbtnik v garderobo, pa hop na koncert,« sem si mislil. In kakšen je bil (sicer ne direkten) odgovor prodajalk na štantu in ostalih obiskovalcev? »Boš ti kurac kupil karkoli ob 12.30, pridi naslednjič ob 9.30!«. Enako je veljalo tudi za ostale bande, tako da sem se hitro poslovil od ideje, da kupim kakršenkoli kos oblačil. Dobro, pa sem privarčeval 30 €, kar prevedeno v tekočo valuto pomeni liter in pol piva!
Riot V so že vnaprej napovedali, da bodo na festivalu v celoti odigrali 35 let star album Fire Down Under in da se jim bo za to priložnost pridružil kitarist Rick Ventura, ki je v bandu brenkal med 1978 in 1984. In res, že na začetku se je aktualni peterici pridružil še Rick, in band nas je brez premora med komadi odpeljal na popotovanje po albumu, ki je izšel dobre tri mesece po rojstvu avtorja članka, ki ga ravno prebirate. Naslovni komad in Swords and Tequila je band preigraval dokaj pogosto, Feel the Same, Don't Bring Me Down, Don't Hold Back, No Lies ter Run for Your Life pa niso našli mesta na setlistah že kmalu po izidu. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je bil odziv publike odličen, vidno sproščen in zadovoljen band pa je z užitkom črpal njeno energijo in jo preko zvočnikov vračal nazaj. Ker album traja le dobre pol ure (instrumental Flashback so izpustili), se je Rick umaknil in band je s komadom Ride Hard Live Free naredil preskok v sedanjost, takoj zatem pa odigral klasiko Thundersteel z ne ravno svežega istoimenskega albuma. Za veliki finale se je na oder vrnil Rick in ob glasnem petju publike se je band po komadu Warrior moral posloviti. Kratko, sladko, vsekakor nastop, ki bo ostal v spominu še dolgo.
V žrebu, ali prisluhniti Sixx:A.M. ali With The Dead je zmagala tretja opcija – pivo, brezciljno tavanje po neskončnih hodnikih okoli dvorane, ogledovanje stojnic s hrano in pijačo in na koncu ideja, da bi se prebil do avtograma Riot V. Tako kot pri merchu sem izvisel tudi tokrat, saj je za čakanje na meet&greet potreben nakup dodatnih vstopnic, ki so seveda na voljo v strogo omejenih količinah, in tudi pregovarjanje, da si pripotoval na festival od 9000 km stran, ne pomaga.
Uli Jon Roth, vzor mnogim metal kitaristom, je preigraval stare komade skupine Scorpions. Seveda v svojem stilu – počasi, z veliko akustike, pretiravanjem s solažami – z eno besedo hipursko. Vrhunski vokalni nastop meni neznanega kitarista / vokalista je tako žal ostal v ozadju, vsi žarometi so bili namreč usmerjeni v edino zvezdo špila – Ulija.
V tem času je do mene pricurljala informacija, da domači metalci le niso tako drugačni od evropskih in da je v modi popivanje na stopnicah pred trgovino. Nismo dolgo razmišljali in pobrali šila in kopita na kratek izlet pod poznopopoldansko nebo. Dobro hidrirani smo se vrnili v dvorano tik pred Nightwish. Ker banda ne spremljam že dolgo, lahko samo laično rečem, da so v dobri uri pokrili material iz vseh obdobij (če štejemo vsako vokalistko kot svoje obdobje). Lahko pa povem, da je 3rd Floor Jansen (za vsaj dve glavi višja od kitarista Emppuja) kljub nosečnosti slemala večji del koncerta, o perfektni vokalni izvedbi pa sploh ni treba izgubljati besed.
And now the moment we've been waiting for – Whitesnake! Ali pa tudi ne – počakali smo dva komada, da nam Milan Radonjić ne zameri, potem pa se počasi pobrali proti prenočišču. Naslednji dan je bila pred nami dolga pot, ki je pomenila začetek tedenskega raziskovanja Japonske.

Ob prevzemu nahrbtnika v garderobi, ki je bila pri tretjem odru, smo začudeno opazovali, kako so delavci odnašali zadnje kose odra (dve uri po zaključku je bil pospravljen). Japonci in njihov red, ni kaj.

Če potegnem črto, smo v dveh dneh slišali kup solidnih in ravno tako velik kup odličnih nastopov. Mešanica žanrov je ravno prava, saj skoraj vsak lahko najde nekaj zase. Velik plus je postavitev odrov, ki omogoča hitre menjave med bandi (pet do deset minut), razmeroma kratko odmerjen čas za koncerte pa nastopajoče prisili v to, da publiki predstavijo best-of setliste in morda kak nov komad, ne pa da jo mučijo s preigravanjem celega novega albuma, kot se to (pre)pogosto zgodi v Evropi. Pri ceni okoli 20 evropskih centov na minuto glasbe kaj drugega kot best-of ne pride v poštev.
Red in čistoča sta na Japonskem samoumevna, in tega ne spremeni niti več deset tisoč glav velika množica, ki tudi ne povzroči nobenih zamaškov v železniškem ali cestnem prometu. Kljub vsemu redu festival niti pod razno ne deluje sterilno, uniformirano – ponuja namreč vse, kar najdemo na festivalih v Evropi – stojnice s predrago hrano in pijačo, na tone merchandisa (če si tam dovolj zgodaj), odlično vzdušje med koncerti in (kot se za vsak festival spodobi) peščico zakomiranih obiskovalcev, ki so pregloboko pogledali v kozarec.

SORODNE VSEBINE:
14. 9. 2006Wacken Open Air 2006 / Reportaže
20. 7. 2006Bang Your Head 2006 / Reportaže
2. 2. 2018Riot V z novim albumom / Novice
20. 10. 2016Riot V se vračajo v preteklost / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
15. 7. 2020
Unforgiven 4
Reportaža
14. 7. 2020
Srd / Britof
Reportaža
13. 7. 2020
The Canyon Observer
Reportaža
10. 3. 2020
Turia / Iffernet
Reportaža
10. 3. 2020
Belphegor / Suffocation / Hate / Carnifliate
Reportaža
3. 3. 2020
Metal vikend – Deri po Brešcah, 2. dan
Reportaža
2. 3. 2020
Metal vikend – Deri po Brešcah, 1. dan
Reportaža
24. 2. 2020
Spotless Minds / Iron Median / Interceptor / Alo!Stari / Newem
KONCERTI & FESTIVALI
7. 8. 2020
ODPOVEDANO! Pietra Sonica Fest #12
Osoppo (UD), Italija
7. 8. 2020
ODPOVEDANO! Sauzipf Rocks Festival 2020
Döbriach, Avstrija
7. 8. 2020
STREAM: European Metal Festival Alliance
8. 8. 2020
Morywa, Dickless Tracy
Letni vrt Gala hale, Metelkova, Ljubljana
10. 8. 2020
ODPOVEDANO! Gold, Rosalie Cunningham
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
12. 8. 2020
ODPOVEDANO! Summer Breeze Open Air 2020
Dinkelsbühl, Nemčija