Metal Festival Kranj

Očitno mi je usojeno, da vedno zadanem samo prvi dan festivala, ampak sem bil letos fizično bolje pripravljen. Prva stvar, ki mi vedno pade v oči je ta, da AKD Izbruh res odlično vzdržuje prostor– vse, kar še rabi, so velike slike Ozzyja Osbourna. Shot in the daaaark … Kot se vidi, je navdušenje več kot prisotno. Kako lepo, da sem prej s punco bil na kavi in taista punca je odgovorna za res dober plakat.
Prišel sem ravno prav, da sem videl, kako se je v 90-ih minutah nabralo lepo število ljudi. A ni mi jasno, zakaj to lepo število ljudi ni gledalo skupine Barehanded. Videl sem jih že velikokrat in sem vedno bil fan, a tokrat me je band res navdušil. Glede na to, da svoja ušesa dobro pazim z zamaški, sem imel priložnost uživati v res dobrem zvoku. Barehanded so zmagali – vokal je bil res dober. Tako »vomitorijevsko« kruleč z najbolj zanimivim gibanjem na mestu. Lepi lasje, totalno metal! Pozitivna točka je izgovorjava črke l v besedi »souuulllll«. Zakon! Za prvo mesto dobre reprezentacije bandov se šteje tudi kitarist in lomilec ženskih src (če poslušajo Nile), Markuzzani, ki je tudi z lepimi lasmi, kako se metalsko igra kitara. Zvok je bil za enega kitarista masiven in surov – totalna eksplozija. Zvenelo je res dobro odigrano. Basist je v redu, vendar ne sodi v band, vsaj po izgledu, čeprav igra prekleto fajn. Zmaga bobnar, kateremu posvečam sledeče orgazmične vrstice – izredno dobro, jasno, močno in dinamično igranje. V mojem pogledu so Barehanded pri slovenski publiki precej podcenjeni in vas je lahko sram, da si jih niste ogledali. Tudi pitje mehke sarajevske rakije ni izgovor (čeprav je bila dobra). Super izbor lastnih komadov in dve priredbi: Brujeria in Sepulturin hit Territory, ki so ga Barehanded bolje odigrali kot pa Sepultura na Metal Campu. Posnemite studijski CD fantje – gasa!
Iz hribov se še ni spustil dež, ko je v Bazenu zavladala zima, ki ime ji je Naberius. Ja, eden redkih slovenskih black metal bandov, ki nastopa s precej kvalitetnim »corpse-paintom«. Z novim basistom in najbolj smešno trajno drugega kitarista. Za razliko od tipičnih »udri-n-razbi« black metal skupin, so Naberius (tako kot recimo Ivje) precej dinamičen black metal, ki delno spomni na Immortal, drugače pa v njih vidim še marsikaj drugega. Kultnih imen članov ne vem, a vem, da obvladajo oder. Keb-abbath bi bil izredno zadovoljen! Nov basist je tudi najbolj živ član in ima Satanu povšečen bas. Zvok je bil precej dober, saj so njihove melodije in pesmi dobro strukturirane in za black metal celo ne tako kaotične. Sneg! Tudi bobnar je res dober in vidi se, da se mu v CD-ju ne rola samo Enthroned! There is more to blackness than total blasting. Edina kritika je nezanimivo kvazi kričanje pevca, ki je do izraza prišlo v komadu Legacy Of Winter. Zvenelo je približno »wa-wa-wa-aaaa-wa-wa-wa-aaarrgghhh!«
Na oder so nato prišli prvi izmed treh»headlinerjev«, najdlje obstajajoči gorenjski metal band, Sarcasm! Hočem videt… spet … Ja, Sarcasm so spet igrali, ampak to nikoli ne moti. Ker so zakon! Igrali so svoje tipične komade, res dobro je, da je set lista vedno drugačna, kar se tiče zaporedja komadov. Mucijev vokal je bil super, vmesni govori ravno prav dolgi in iz srca. Sarcasm so tokrat slavili 20. obletnico obstoja in plošče Crematory, ki je zdaj v obliki LP-jke izšla za Nuclear War Now, založbo iz Amerike. Iskreno, ne vem, kakšne koristi ima LP-jka v 21. stoletju, ampak prekleto fajn je videti Crematory, ploščo naše in vaše mladosti na vinilki. Bobnar Kaco je nabavil mostiček, novi kitarist ni tako dober kot Tomi, ampak ga vseeno seka. Solira ne tako dobro. Hvala bogu imajo Blaznika, katerega igranje je carsko in 1A, ampak tudi tako dobro ne solira. Basist je najboljši, natančen, ampak tista »marinec-semper-fi-do-or-die« drža zmaga. Trademark a la Steve Harris, seveda pa stokrat boljša pojava kot Joey DeMaio. Old-school hiti so vedno super, še posebej, če igraš še Metallico, Judas Priest in Divlje jagode, kjer so vsi metalci pokazali »čija majka crnu vunu prede!« Preklel sem tistega, ki je pozabil, da je stroboskop delovanje več kot minuto in pol kaznivo dejanje in zdravju nevarno, če si občutljiv na utripanje svetlobe. Hvala bogu, da nisem epileptik, sem pa vseeno predčasno zapustil prostor. Glavobol. Ena opomba za Mucyja – zelo nesramno je v zahvali založbi On-Parole izpustil Simono. Točka minus!
V večini sem zaradi stroboskopa izpustil Godscard, ki so po odzivu sodeč ljubljenčki kranjske publike. Imeli so res dober zvok, čeprav bi lahko malo manj komplicirali z lastnimi bobni, ampak vsaj bobnar Gaps je tako fenomenalno prišel do izraza in jih potem še nesebično posodil Ropeju od Sweet Sorrow. Slišal sem precej znanih komadov in priredbo od Nietov, kjer sem pel v svojem »oi-punk« fazonu za odrom. Ooooooo… Cuki izgleda smešno brez čupice, Andrija je največja žival slovenske alternativne metal scene, Nicki je definitivno vedno ostal zvest samem sebi, ni pa še preživel pubertete. Ni mi žal reči, da mi pljuvanje, kvazimačo govori in pretirana mašila v obliki kletvic ne sedejo. Ampak vseeno – podpora domače, potem velenjske in še kake publike je bila na mestu in tokrat niso bili predolgi.
Mogoče pa so bili ob pol dveh zjutraj predolgi vikinška bratovščina znana kot Sweet Sorrow. Pravo presenečenje so bili vokalni nastopi velikega Bufota, novega pevca Marka in občasnega gosta Danija Sifilisa. Sweet Sorrow so ob dveh zjutraj igrali predolg set in žal fantje, ampak folk res težko nori po šestih bandih in prevelikih dozah džointov ter poceni alkohola. Iskreno je bilo že res preveč parol a la »Kje so roke?« ali pa »Kje so čupe?« ali pa »Ali ste mrtvi?« Občasno izpade, kot da se band obremenjuje samo s tem. Briga te, če je folk mrtev – glavno je, da vi delate masaker. Vseeno pa je Marko na svojem prvem koncertu pokazal, da je volja in delo najboljši recept in tako premagal grenki spomin na fantiča iz Škofje Loke. Bufo mi je prignal solze v oči, še posebej, ko je pel kak stari komad. Dani iz Sifilis je preobremenil ozvočenje pri priredbi Death In Fire od Amon Amarth. Us je dominiral na odru z narobe obrnjenim znakom za Karitas, medtem ko je »mašina« (v Tomi Meglič slogu zapeto) Peter »Rope« Gale ubil boben. Fušanje ga naredi samo še bolj človeškega, ker je Rope zakon! Pika. Precej utrujeni Pers je pokazal, da je kitara najboljši adrenalinski pripomoček in ob dveh zjutraj so Sweet Sorrow prišli, »požgali/pobili/posilili« vse živo in v vikinški maniri spili preveč medice. Naj samo povem, da bo Marko navdušil fane stare finske/švedske death metal šole, sčasoma bo vse boljši in kaj kmalu bodo Sweet Sorrow spet pokazali, da je Odin/Kozel/Thor edini pravi bog vikinško-melodične death metal mašine. Fantje zdaj pa res – vržite iz repertoarja tisti siddhartovski komad Skol! That plainly sucks, when it comes to singing.
Pot nazaj je bila v znamenju dežja, poslušanja Impaled Nazarene in razglabljanja o možnih receptih za večerni obrok. Worship Satan at Kranjski Bazen! Se vidimo 26. oktobra, ko boste prekleti ob zvokih Krisiun, Incantation, Estuary in Inactive Messiah. Piči!