Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

1. 8. 2014

Metaldays 2014, 5. dan

Tolmin / 25. 7. 2014
Avtor: Gorjanec

Petek. Utrujenost napornega tedna se je že malce poznala, a ne toliko, da ne bi ujeli prvega banda na malem odru. Francozi Lord Shades so ob »zgodnji uri« z energičnim black/death napadom hitro uspeli prebuditi publiko, ki so jo v veliki večini sestavljali njihovi sonarodnjaki. (Peter)

Budno stanje ni trajalo dolgo. Malteška gothic/doom sedmerica Weeping Silence je s počaaaaaaasnimi, razvleeeeeečenimi komadi pri marsikom vzbudila željo po rezanju žil. Podolgem, ne počez! Razen začetnega fušanja pevke Diane (problemi z »in-ear« monitorjem?) pripomb čez nastop banda ni, le zvrst ni ravno primerna za budnico. (Peter)

Žanrsko raznolikost zadnjega dne so nadaljevali Brute, ki so z bluesovsko začinjenim hard'n'heavyjem ponovno prinesli več energije na in pod oder. (Peter)

Za avstrijsko trojico je oder ponovno zasedla sedmerica, tokrat iz Nizozemske. Chain Of Dogs so, tudi po zaslugi deljenja z maligani polnih napitkov, hitro navdušili publiko. Seveda, kateri izmed nastopajočih folk bandov je pa ni? No ja, mene shizofrenično mešanje thrasha, irskega pankroka in folka ni prepričalo. (Peter)

Bolj tradicionalen pristop h glasbi (dve kitari, bas, bobni, vokal … saj veste, kot v dobrih starih časih) imajo avstrijski death metalci Dead Territory, ki pa kljub trudu niso poželi takega navdušenja kot njihovi predhodniki. Solidna izvedba žal ni dovolj, za kaj več je potreben tudi bolj izstopajoč material. (Peter)

Na main stageu so zadnji dan festivala, ki je bil povečini obarvan bolj doomersko in progresivno, žalost ob zaključku otvorili Soen. Švedska progressive metal superskupina je pred oder pripeljala kar nekaj obiskovalcev. Pa ne zaradi glasbe same, no, morda tudi, toda veliko več je bilo firbcev, ki so prišli poslušat člane. Kar se tiče njihove glasbe pa lahko naredimo enostaven račun: Tool + tehničnost = Soen. Mnogo kritikov, ki so se lotili recenziranja njihovega debitantskega ploščka, je omenilo izjemno podobnost, omenili so jo tudi poslušalci in nenazadnje so to priznali tudi Soen, ki pa so podobnost označili zgolj kot žanrsko. Tool po njihovem mnenju niso samo skupina, ampak kar žanr. Kakorkoli, koncert je bil speljan tako, kot se spodobi; pred odrom je bilo kar nekaj navdušencev, mene pa je zmotil le pevec. Njegov skorajda pop vokal mi nikakor ni šel v uho. (Tina)

Edina zasedba, ki je v petek zastopala slovenske barve, so bili Condemnatio Cristi. Skupina se zadnjih nekaj let v domači sceni neumorno trudi uveljaviti svojo simfonično oziroma filmsko različico black metala, a ta žal ne pade na plodna tla. S samo glasbo osebno ne vidim nič narobe, določeni komadi so pravzaprav nadvse catchy in celo spevni, toda bandove nastope že preroško spremljajo težave z matrico, skorajda vseprisotna pa je tudi neuigranost zasedbe, saj je ta, glede na relativno kratek čas delovanja, zamenjala že kar nekaj članov. Band sem si v živo ogledal že nekajkrat in žal so bile prej opisane težave še posebej izrazite ravno pri nastopu na mednarodno priznanem festivalu Metaldays. Matrica ni delovala pravilno, zaradi zamude je bil band prisiljen odigrati skladbo manj, povrhu vsega pa so le kak teden prej dobili novega bobnarja in za dovolj vaj preprosto niso našli časa. Spričo vsega naštetega sta se komad ali dva ponesrečeno končala že pred svojim koncem, publika je ostala mlačna, band pa razočaran in jezen sam nase. A kaj hočemo, shit happens. Dobra glasbena ideja, a ponovno slaba izvedba. Skupina se dobro zaveda svojih težav, zato upam, da jim tovrstni »spodrsljaji« ne bodo vzeli zagona, temveč se bodo znali z njimi korektno spopasti, jih premostiti in se uspeli tudi v živo pokazati v svoji pravi luči. (Gorjanec)
Setlista Condemnatio Cristi: Gladiatory, Oceans of Time, European Death, Codex Sacrus.

Sledil je še en povprečen, pozabljiv nastop nemških death/thrasherjev Zanthropya EX, ki so zaključili nastope manjših bandov na malem odru. (Peter)

Prvi od doom para so na glavni oder stopili finski Ghost Brigade. Njihovega nastopa si nisem ogledala povsem v celoti, večino sem ga slišala iz pivsko obarvanega kampa. Dokaj mlada zasedba ve, kako streči stvari. Doom metal se ponavadi ne nahaja na moji playlisti, Ghost Brigade pa so dovolj melodični in progresivni, da celotna zadeva izpade veliko bolj razgibana kot pri njihovih naslednikih My Dying Bride. Na trenutke se celo zdi, da poslušaš melodic death metal z elementi dooma, kar zelo popestri celotno zadevo. Finci so prostor pred odrom kar dodobra napolnili. Morda je to efekt zadnjega dne festivala, je pa res, da so vsi bandi na velikem odru imeli odličen zvok. Škoda, da ni bilo tako že kak dan prej. (Tina)

Leng Tch'e je belgijska grindcore zasedba, ki smo jo lahko nazadnje videli kot predskupino Origin in Psycroptic februarja 2012. Kot se za grinderje spodobi, so si ime nadeli po nečem brutalnem, v tem primeru po kitajski metodi mučenja oziroma usmrtitve ling chi, znani tudi pod imenom »smrt tisočih ureznin«. Prav tako pa je tekom njihovega nastopa skozi zrak rezal riff za riffom in kaj drugega ne morem reči, kot da je bil to eden najboljših nastopov festivala. Da je v publiki vladal postapokaliptični kaos, mi verjetno sploh ni več treba izpostavljati, bi pa izpostavil bandov odrski nastop, saj so fantje nenehno preizkušali meje vzdržljivosti svojih inštrumentov, publiki pa je suvereno diktiral frontman Serge Kasongo. Ta tip je car! Energični vokalist ima neverjetno pristen odnos do publike, ki jo je ves čas nagovarjal z iskrenimi besedami in se ji pri svojem poskakovanju in kruljenju držal čim bližje, torej na robu odra, predvsem pa kar na spolzkih zvočnikih. Ker mu to ni bilo dovolj, se je nekje na sredini seta odločil, da povabi folk k sebi na oder. Nekaj fanov je brž preskočilo ograjo in varnostniki so jih že bili pripravljeni pospremiti gor, toda zaradi (upravičene) bojazni glede tehničnih zadev tako na odru kot v zaodrju je prevladala odločitev, da to pač ne bo šlo. Nič ne de, Serge se je odločil za plan B. Ko so začeli z naslednjim komadom, je skočil z odra, preplezal ograjo in se pomešal med občinstvo, kar je povzročilo pravo evforijo. Medtem ko je tip krulil, je publika norela okoli njega, mu podajala roke, proti koncu skladbe pa ga povzdignila nad glave in ponesla nazaj do odra. To je to! Tako se to dela! To ti je pravi odnos do publike – neposredno in pristno! Leng Tch'e so tako odpičili komad za komadom, odigrali celo dva nova, ki še niti naslova nimata, pri zaključnem pa se je Serge ponovno vrgel med publiko in ustvaril finale za v anale. Vzpostavil je circle pit, pravi hurikan, iz očesa katerega je odmevalo njegovo brutalno kruljenje, potem pa se je divji rotaciji pridružil tudi sam in jo z odrivanjem ljudi levo desno pretvoril v mosh pit. Tip je bil del publike v vsem dogajanju. You'd have to see it, to believe it! Besed zahvale za to odlično festivalsko izkušnjo iz njegovih ust in poklonov občinstvu kar ni bilo konca, in tako se je zaključil še en od fantastičnih koncertov letošnjega festivala Metaldays. A čeprav je bil vtis fenomenalen, ni bila ta norija nič v primerjavi s tem, kar se je dogajalo kaki dve uri kasneje na glavnem odru med nastopom Heaven Shall Burn. A več o tem nekoliko kasneje. (Gorjanec)

My Dying Bride. Stari znanci festivala, ki so prejšnje leto odpovedali nastop v Tolminu, so letos prišli na svoje. Med njihovim koncertom je namreč občasno padla kakšna kaplja dežja, nebo je bilo sivo od oblakov, temperatura pa prijetno hladna. Pevec tokrat tematsko primernega vremena ni pohvalil, ker je bil večino časa v svojem doom transu. Pravzaprav so bili kar vsi člani nekako tako. Kitarista sta pokazala, da še zmoreta opletati s čupami, prav tako basistka, čeprav se je držala bolj enega mesta na odru, na obrazu pa je imela naslikan resen izraz. Aaron Stainthorpe je pa pač on – umiranje na odru, klečanje, skorajda jokanje, žalost. Vse združeno skupaj pa ne pripelje do polomije, temveč do perfektno odigranega My Dying Bride koncerta. Sama sem bila zelo vesela, da so za njimi na oder stopili Heaven Shall Burn, kajti gledati tri takšne bande zapovrstjo, je kar težek izziv. Še posebej, če nisi redni poslušalec. Sicer pa so My Dying Bride za Metaldays izbrali odlično setlisto, tako da sem tudi sama poznala katerega od slišanih komadov. (Tina)
Setlista My Dying Bride: Like Gods Of The Sun, The Thrash Of Naked Limbs, From Darkest Skies, Catherine Blake, She Is The Dark, The Cry Of Mankind, Turn Loose The Swans.

Suffocation poznajo vsi. Kdor jih ne, naj bo preboden od znotraj navzven. Gre namreč za enega najboljših death metal bandov vseh časov in enega osebnih favoritov, katerega nastopov nikakor ne gre zamuditi. Žal je vokalist Frank »The Tank« pred nekaj leti postal Frank »The Family Man« in se spričo tega evropskih turnej ne udeležuje več. Čeprav so ga nadomeščali kvalitetni vokalisti, brez njega Suffocation pač niso Suffocation, in tako sta nas njihova zadnja dva nastopa v Ljubljani pustila bolj mešanih občutkov. No, John Gallagher iz Dying Fetus je bil verjetno še najboljša možna zamenjava, a kot rečeno, ko enkrat izkusiš prave Suffocation, to preprosto ni to.
Je pa to bilo to na Metaldays! Že sama Frankova odrska prezenca je povzročila, da se je folku strgalo. Z jezikom in levo dlanjo signaturno opletajoči blaznež je z evforičnim nastopom navdihoval neobrzdane horde metalcev pod odrom in jim z zabavnimi nagovori med komadi pustil dihati ravno toliko, da so v maničnem norenju uspeli zdržati celoten nastop (primer: nagovor o tem, kako so Suffocation nastali v času, ko so svetu metala vladali hair bandi, a ti izumirajo in se ne bodo več vrnili, medtem ko death metal ostaja močan za vedno). Da death metala ne poslušajo samo moški, se zaveda tudi Frank, zato je vsem dekletom v občinstvu posvetil »ljubezensko balado« Entrails of You, nato pa nadvse neljubeče norel po odru kot Silvo Plut na spidu. Če sem že omenil nek specifičen komad, naj dodam še to, da je bila setlista naravnost ubijalska; ravno prava mešanica novejših skladb in številnih starih hitov. Energija na odru je bila tako močna, da so v stavbah preblizu prizorišča Tolminkam na daljavo pregorevali vibratorji in drugi gospodinjski aparati. Tako kot vokalist predhodnih Leng Tch'e se je tudi Frank redno posluževal zvok butajočega »podaljška« odra ter s suverenim diktiranjem skrbel, da so si varnostniki morali prislužiti svojo plačo z lovljenjem plazu crowd-surferjev. Odličnih death metal bandov letos na festivalu res ni manjkalo. Morda je bila zato nekoliko zapostavljena katera druga zvrst (thrash, black), a osebno se ne pritožujem; enkrat eni, drugič drugi. (Gorjanec)

Še en koncert, ki je bil (zame osebno) vrhunec letošnjega festivala – »metalcore faggots«, kot je zasedbo poimenoval ustanovni član Maik Weichert. Govora je seveda o nemških Heaven Shall Burn, ki jih mnogi enostavno opredelijo kot death metal, kljub temu da zasedba v svojih komadih uporablja elemente cora. Kakšen koncert! Kot da bi se izstrelili iz tanka, ki so ga imeli na odru, le da bi bil ta mnogo, mnogo večji. Energija, ogenj, pirotehnika takšna in drugačna. In ne, nisem jih zamenjala s Sabaton, res pa je, da so imeli skoraj toliko vsega na odru kot oni. Folku se je mešalo, na željo pevca se je pri komadu The Disease odvil circle pit okoli mešalne mize (oz. šotora), na vsake toliko pa je tudi skupina junakov veselo moshala. Na žalost si zaradi intervjuja s Sabaton (grrr!) nisem uspela ogledati koncerta v celoti, ampak sem videla zgolj prva dva in zadnja dva komada (in med temi ni bil Endzeit, double grrr!) Vseeno pa lahko rečem, da so kljub menjavam članov (lansko leto so zamenjali bobnarja) fantje opravili z odliko. In točno tako, kot sami pravijo: največ ljudi pred odrom je bilo ravno tistih, ki po raznih forumih in drugih socialnih omrežjih pljuvajo po x-coru, potem pa v prvi vrsti norijo na takšnih koncertih. Žalostno, ampak odlično za fante in za koncert, kjer smo se stiskali skoraj bolj kot na Megadeth. Setlista zasedbe je bila povsem pričakovana, z zadnjega albuma smo slišali dva komada, Hunters Will Be Hunted in Valhalla (Blind Guardian cover), kljub temu da imajo dovolj svojih komadov, pa so tekom repertoarja odigrali še en cover, in sicer komad Black Tears zasedbe Edge Of Sanity. (Tina)
Setlista Heaven Shall Burn: Counterweight, The Omen, Combat, Hunters Will Be Hunted, Land Of The Uprising Ones, Voice Of The Voiceless, Enzeit, Black Tears (Edge Of Sanity cover), The Disease, Valhalla (Blind Guardian cover).

Zadnji headlinerski koncert in hkrati tudi predzadnji koncert na festivalu je pripadel »Swedish War Machine« Sabaton, kot jih je pred nastopom označila gospa, ki se je na odru v imenu celotne Metaldays ekipe zahvalila obiskovalcem za podporo ter nas hkrati povabila na Metaldays 2015, ki bo na sporedu od 19. do 25. julija prihodnje leto. Pričakovanja so bila, vsaj na začetku festivala, visoka, potem pa so iz dneva v dan plahnela, kar gre na rovaš uredništva Paranoida in njegovega preimenovanja Sabaton v Zabavaton. Sabaton sem do sedaj v živo gledal štirikrat in moram priznati, da me do sedaj še niso razočarali. Pred nastopom sem upal na show, dobil pa sem … vsega boga! Najprej sta dva tehnika odgrnila prevleko, ki je bila nameščena na bobnih. Nič posebnega, če se pod prevleko ne bi skrival JEBENI TANK! Na njem pa bobni!!! Dejansko »War Machine«. Ko so začeli igrati prvi komad, Ghost Division, pa je na odru eksplodiralo – dobesedno. Eksplozije, bruhanje ognja, iskre, ni da ni. Tekom koncerta je bilo pri vsakem komadu obilo pirotehnike. Takole čez prst bi dejal, da več kot za novo leto v Ljubljani. Publika je norela, ogromno crowd-surfanja ter ogromno pohval varnostnikom s strani pevca Joakima. Čeprav jih je proti koncu močno okaral: »Security! Security! I told you, if there are hot girls crowd-surfing, send them backstage, not back in the crowd. We were just in backstage. You know what? NO HOT GIRLS!« Ker je band trenutno na turneji »Heroes on Tour« v podporo novemu albumu, je bilo za pričakovati kar nekaj pesmi s tega albuma. Odigrali so štiri takšne komade, še najslabše odigran pa je bil To Hell and Back, za katerega sem v recenziji trdil, da je/bo najboljši s Heroes. Ko gre za živo verzijo, se ugriznem v jezik. Preostanek setliste je bil sprehod preko celotne diskografije, sta pa, vsaj zame, bili dve presenečenji – pozitivna je bila vključitev Screaming Eagles, negativna pa izključitev 40:1. Tekom celotnega koncerta so me motili zlajnani nagovori, ki jih Joakim uporablja že celo večnost, prav tako pa so na trenutke, skoraj med vsakim komadom, pešale oz. nihale njegove vokalne sposobnosti. Če bi bil to moj prvi koncert Sabaton, bi bil navdušen, tako pa lahko samo napišem, da so me, še zmeraj pod vtisom fenomenalnega nastopa Riot V večer prej, pustili dokaj mlačnega. (Aljaž)
Ob celotnem pompoznem šovu Sabaton je manjkalo samo to, da bi si Joakim (zopet) slekel hlače in jih vrgel v publiko, ali pa z njimi lovil punce, ki bi z veseljem odšle za njim v hotelsko sobo. Špil 1A! (Tina)
Setlista: The Final Countdown (Europe cover; intro), The March of War (intro), Ghost Division, To Hell and Back, Carolus Rex, Screaming Eagles, Uprising, Soldier of Three Armies, Resist and Bite, Attero Dominatus, Poltova (v švedščini), Far From Fame, Dominium Maris Baltici, Lion From the North, Swedish Pagans, The Art of War, Primo Victoria, Metal Crüe.

Zaključek festa. Po pastirskih forah (To Hell and Back; op. Aljaža) Sabatonov sem že skoraj odšel v apartma na pivo, a priporočila izkušenejših poznavalcev glasbe so me prepričala, da si ogledam vsaj nekaj taktov baje enega zadnjih koncertov zasedbe Tiamat. And the rest, as they say, is history. Bil sem očaran, začaran in do konca navdušen. V bistvu jih od tedaj oba z Dominiko non-stop poslušava. Kdor jih ne pozna: predstavljate si, da bi otroka Sisters Of Mercy in The Cult nafilali s heroinom. Hladen, odtujen goth rock s ščepci industriala, a odigran s toliko duše, toliko jeze in toliko strasti, da ti enostavno zleze v dušo. Orgazmično. O setlisti, roko na srce, ne vem povedati dosti. Vem, da so igrali najmanj tri komade s plošče Wildhoney, to pa je tudi vse. Fantastika in več kot perfekten zaključek odličnega Metaldays 2014. (Grega Š.)

Vsega lepega je enkrat konec in tako se je letos končal tudi Metaldays. Če potegnem črto skozi celoten teden je bilo več kot odlično. Ja, napovedali so grdo vreme, pričakovali smo ponovitev leta 2009 (še pomnite, ko so obiskovalci na travniku plavali, vsaka jama v gozdu pa se je spremenila v mlako), dobili pa smo zgolj en v celoti deževen dan in nekaj vmesnih ploh. Recite, kar želite, vendar sem jim hvaležna. Oblakom namreč. Vsak dan sem čakala na tisto eno ploho, da se je končno dalo normalno zadihati v nepredušni sparini. Tudi ostalih obiskovalcev dež ni motil, v soboto pa smo se na srečo iz Tolmina pobrali dovolj hitro, da smo se izognili neurju. Kaj pa glasba? Letos so organizatorji poskrbeli za verjetno daleč najbolj razgibano ponudbo. Black metal, death metal, heavy, thrash, rokenrol, vrnitev v 70-ta, folk, pagan, doom, progressive, deathcore in ostale moderne zadeve ter še mnoge druge izpeljanke. Kaj pa odra? Zvokovno je bil drugi oder veliko pred glavnim. Glasbeno pa se kar težko odločim, ker sem veliko več časa preživela pred velikim odrom. Kljub slabšemu zvoku, kjer so največkrat stradali vokalisti in kitaristi, je bil ta tokrat glasbeno veliko bolj pester oz., bolje rečeno, ponujal je bistveno več večjih zasedb, kot smo jih ponavadi vajeni. Lahko bi rekli, da smo vsak dan videli vsaj tri, če ne (vštevši mali oder) kar štiri ali pet headlinerjev. Če bi lahko sama sestavljala program, bi definitivno nekaj bandov prestavila z manjšega na večji oder in obratno, ampak organizatorji že vedo, kaj delajo. Zelo zanimivo je bilo letos tudi obkoncertno dogajanje. Sama sem kampirala za gaming šotorom in presenetljivo sta bili mizi za namizni nogomet skorajda vedno zasedeni. Pod šotorom je bilo postavljenih tudi več miz in klopi, tako da so si mnogi prinesli svojo pijačo in pozno v noč igrali nogomet in veseljačili. Za obkoncertno dogajanje je tokrat skrbela tudi plaža oz. beach bar, ampak razen striptiza je bilo morebitno drugo dogajanje premalo oglaševano in/ali okrnjeno. Na festivalu pogrešam predvsem paintball (med bandi ali »državami«), kakšno organizirano pivsko tekmovanje, karaoke ali tekmovanje v Guitar Heru. Vse take stvari bi precej popestrile dogajanje na plaži in bi v objem sotočja zvabile precej več ljudi, kot jih je bilo letos. Česar pa letos nisem pogrešala, je bila ogromna ponudba hrane. Od veganskega/vegetarijanskega kotička, smoothie bara do mehiške, italijanske in indijske hrane pred malim odrom ter vsem znanega Hell's Kitchen. Vse pohvale restavracijam in kuharjem, ki so skrbeli za polne želodčke vseh veseljakov. Ker pa ne more biti vse perfektno, je potrebno omeniti tudi določene negativne vtise. Najbolj me je zmotila organizacija v novinarskem šotoru. Premalo električnih vtičnic (oz. bilo jih je kar dovolj, vendar so si nekateri fotografi in novinarji dovolili polniti non-stop cel teden vse možne stvari), internetne povezave bolj ali manj ni bilo, fantje, ki so skrbeli za piar pa so imeli toliko dela, da jim je le-to vsak dan bolj uhajalo iz rok. Da bi bilo vse še bolj zapleteno, so si predvsem glede intervjujev bandi dovolili spreminjati ure zadnjo minuto oz. zavračati dogovorjeno, kar je izzvalo pravo norišnico. Norišnica pa je bila tudi v kampovskem Mercatorju, ki je bil dosti založen vsaj dopoldne, popoldne oz. proti večeru pa je stvari zmanjkovalo, pijača pa ni bila mrzla. Pivo! sixpack Mercatorjevega za dobre 4 € ali budweiser za 8 oz. dobrih 9 €? Da bi se držali načela ne prinašanja pijače v kamp, bi lahko k ponudbi dodali vsaj laško. Za konec pa – »normalni« WC-ji 2 € in topli tuš 2 €? Dokler ni v ceno 2 € vštet enkratni obisk obojega, bomo vsi tisti, ki kampiramo, raje svoje potrebe opravljali na kemičnih straniščih, tuširali pa se pod mrzlim tušem oz. toplim v VIP kampu. Sedaj pa je čas za odštevanje in pripravo na že dvanajsto izvedbo »Kempa«! Howgh! (Tina)
Metaldays raste, to je dejstvo. Ne glede na vse pritožbe, ki so tako ali tako slovenski nacionalni šport, je za edicijo 2015 po besedah organizatorja prodanih že preko 3.000 kart, kar je vsekakor zavidljiva številka. Organizacija je kljub nekaterim šibkim točkam iz leta v leto boljša in lahko mi verjamete, da gladko poseka praktično vse festivale teh dimenzij v Evropi (tistim, ki se pritožujete nad sanitarijami tu, svetujem obisk festivala Bang Your Head in njegovih improviziranih kopalnic, ki so pravzaprav s folijo ovita drevesa z nekaj skupnimi tuši na lesenih paletah). Vse pohvale gredo izbiri piva, malce graje pa pivnici v kampu, ki je v primerjavi z lanskim letom izgubila na ponudbi, manjkala pa je tudi akcija 5+1. Vsepopljuvana Mercatorjeva trgovina v kampu se mi je med mojimi redkimi obiski zdela zelo solidno založena, pivo pa je bilo mrzlo in cenovno dostopno. Po sili razmer sem moral obiskati tudi zdravstveno postojanko, kjer so se izkazali z zelo prijaznim sprejemom in strokovno rešitvijo moje težave (ne, ni bilo pumpanje želodca :P). Tvegam, da bom izpadel kot zoprn star metalski fašist, a močno me moti visok porast raznoraznih spak na dotičnem festivalu. Vse lepo in prav, bodi, kar si, in tako dalje, a občutek imam, da imajo razni papagaji, lubenični bojevniki in debeli ekshibicionisti, odeti zgolj v tigraste tangice, bolj malo zveze z metal glasbo; delujejo mi bolj kot ljudje s psihičnimi težavami, ki jih pridejo z zbujanjem pozornosti reševat v maso metalcev, saj jim je postalo jasno, da sodimo metalci med najbolj miroljubna bitja na svetu. Po svoje pogrešam čase izpred desetletja, ko smo veljali za krvoželjne sataniste in so nas podobne kreature pustile pri miru … Marsikateri bralec se bo sedaj verjetno obregnil s: »Pa kaj ti hočeš?« Teži mi. Pijan Francoz, oblečen v papigo, si kot vrhunec svojega neizmernega smisla za humor izbere mene, da mi nato v svojem pijanem blebetanju poskuša nekaj dopovedati, nakar se odsmeji proti naslednji nič hudega sluteči žrtvi. Sori, tega na Metaldays ne rabim. Z izjemo tega pa komaj čakam novo edicijo.
Metaldays 2015, Tolmin, 19.–25. 7. 2015 – se vidimo! Z več denarja za vračilo plačilnih kartic, upam. (Grega Š.)


Preberi tudi:
Metaldays 2014, 1. dan
Metaldays 2014, 2. dan
Metaldays 2014, 3. dan
Metaldays 2014, 4. dan



Spodaj si lahko ogledate tudi del nastopov skupin Suffocation, Heaven Shall Burn, Sabaton in Tiamat, ki jih je posnela ekipa JZA Crew:







Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
10. 8. 2023MetalDays 2023, 3. dan / Reportaže
9. 8. 2019MetalDays 2019, 5. dan / Reportaže
4. 8. 2017Metaldays 2017, 5. dan / Galerija
27. 10. 2009Brutal Assault 2009 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija