Ko sem se na presenetljivo mrzlo aprilsko noč spustil po dolgih stopnicah eno etažo niže, da sem prišel v Bar Kaos, kjer sem kot študent prebil nemalo katero popoldansko in večerno uro, se je v meni dvignila mešanica različnih čustev. Z nenadnim občutkom napada slavnega pojava deja vu in nostalgičnega koktajla, ki me je oblil s številnimi spomini, sem vstopil v prostore, kjer se je nekoč na veliko kadilo in igralo biljard. Od tistega časa se je poleg »kadilskega zakona« seveda zgodilo marsikaj, med drugim tudi to, da je Maribor dobil še eno koncertno lokacijo. Sicer ne vem natančno, kateri koncert po vrsti je to bil in kdaj sploh so se ti začeli dogajati v meni nekdaj ljubem klubu, a vse to tudi sploh ni pomembno. Kar tukaj in zdaj šteje, sta nastopajoča banda. To so bili mladci Human Magnet in starešine Noctiferia.
Koncert se je za moj okus začel zelo pozno, in sicer ob 23h. Toda publika, populacija v starosti povprečnega študenta, s tem ni imela nobenih težav, kakor tudi ne s slabim zvokom, ki smo mu bili priča med skorajda celotnim nastopom Celjanov. Human Magnet so v Mariboru odigrali menda svoj peti koncert – morda imajo za seboj kakšnega več ali manj – in me tako presenetili s svojo uigranostjo. Zaradi slabega zvoka in nepoznavanja njihove glasbe resda ne morem oceniti, če so ga kje kaj lomili, toda brez težav lahko trdim, da je njihov metal (core?) zvenel milo rečeno konfuzno. Če je to njihov namen, potem so zagotovo na pravi poti, a če ne, bi se splačalo premisliti o kakšnih spremembah. S tem merim na disharmoničnost obeh kitar, ki sta očitno podajali vsaka svojo zgodbo. Na eni strani zahtevni in progresivni ritmi so se neuspešno poskušali pariti s heavymetalsko melodiko, njun skupni imenovalec pa so bili povsem običajni breakdowni. Na prvo uho ravno zaradi slednjega elementa nalezljivo, vendar dolgoročno … konfuzno.
Slab zvok se je skupaj z umetno meglo razširil po prostoru tudi med nastopom Ljubljančanov. Med prvimi skladbami Noctiferie smo tako v glavnem slišali samo bobne in nizke kitarske linije, zaradi česar sem prepričan, da nepoznavalci banda sprva sploh niso vedeli, s kom ali s čim imajo opravka. Dobro razpoloženi Gianni je sicer takoj dvignil vzdušje in hitro pripravil publiko do poskakovanja, s čimer je bila situacija rešena oziroma zabava zagotovljena. Toda le pri tistih, ki so se koncerta udeležili z željo po poslušanju industrial obarvanega dela bandove diskografije. Ker so se zasedba oziroma njeni člani dolgo časa »iskali« in na tej poti prehodili dosti metala, je bila naslednja objava na socialnem omrežju Facebook morda malce dvoumna: »Na dan mariborske čage, pred točno 20 leti (21. 4. 1997), je Noctiferia odigrala svoj prvi koncert, in sicer kot predskupina Absu, Enslaved in Inferno na Metelkovi!« Kdor je torej zmotno menil, da bo v živo deležen kakšnega komada iz black ali death metal dobe skupine, je čakal zaman. Zato bi bilo bolje posvetiti več pozornosti tej objavi: »See you tonight in Maribor, at our last show before we set off to CHINA!« S tem je band za moje pojme tudi jasno dal vedeti, da ni moč pričakovati kakšnega komada z najbolj svežega ploščka z imenom Transnatura. Mariborski koncert je bil za Noctiferio še zadnja generalka, na kateri so nam ponudili komade s celovečercev Slovenska Morbida, Death Culture in PAX. Zvok se je v drugi polovici njihovega nastopa že tudi izboljšal do te mere, da smo poleg udarjanja kitar slišali še druge melodije in vse ostalo, za kar po navadi poskrbi šesti član banda, ki je tokrat manjkal. Po dobri uri na odru in po vseh hitih, ki jih navedeni trije albumi premorejo, sta bila publika in band zadovoljna. Publika, ker je kljub slabemu zvoku dobila dobro metalsko zabavo, band pa, ker je bil deležen pozitivnega odziva na svoj trud.
