Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

21. 11. 2019

Moonspell / Rotting Christ

Močvara, Zagreb, Hrvaška / 18. 11. 2019
Avtorica: Tina Urek

Ni veliko bandov, zaradi katerih bi na ponedeljkov večer namesto postelje komaj čakala na koncert, sploh pa lahko le na prste ene roke preštejem tiste, katerih koncerta bi se udeležila kljub veliki zamudi. In tako je prišel ponedeljek, 18. novembra, dan ko so v zagrebško Močvaro prišli Rotting Christ in Moonspell. Dvojec, ki se že dobro pozna, saj ima za sabo kar nekaj skupnih turnej, je tokrat na 50-datumskem potovanju po Evropi, na katerem ima zgolj dva prosta dneva (torej skupno 52 dni dolga turneja). S turnejo niso še niti na polovici in žal v medijih beremo o kar nekaj zapletih. Po kratkem pogovoru z organizatorjem dogodka sem izvedela, da je bilo teh res kar nekaj in da smo v Zagrebu imeli veliko srečo, da je sploh prišlo do koncerta.

Pa pojdimo od začetka – s turnejo so fantje začeli 24. oktobra v Hamburgu, prve težave pa so nastale po koncertu 11. novembra v Bologni, ko so bili zaradi izjemno slabega vremena in poplav primorani odpovedati koncert v Atenah. Od takrat je šlo vse bolj ali manj navzdol – redni temeljiti »pregledi« na mejah, zaradi katerih so nastajale velike zamude na koncertih, pa občasni pregledi kar tako, na odstavnem pasu avtoceste. Zgolj nekaj dni pred dogodkom je organizator koncerta v Istanbulu prodal preveč kart, zaradi česa je več ljudi s kartami ostalo pred dvorano, po koncertu pa so promotorji in bolj ali manj celotna ekipa organizatorjev banda prosili za slike in avtograme, ki so jih potem naskrivaj in tiho prodajali oboževalcem. Zakaj to pišem? Ker imajo tudi večji bandi na obhodu po Evropi še vedno mnogo težav, ki se jih veliko ljudi ne zaveda in tudi v Zagrebu je bilo tako. Na poti iz Romunije na Hrvaško so imeli ponovno težave na meji, pa s počenima pnevmatikama na prikolici, zato so na prizorišče prispeli ob precej pozni uri. Sprva so nas kar precej ur pred koncertom organizatorji obvestili o dvournem zamiku celotnega dogodka, nekaj ur pred koncertom pa še o odpovedi predskupine Silver Dust, ki je bila zaradi zamud primorana odpovedati že kar nekajkrat. Oziroma bolje rečeno – če ne bi odpovedali oni, bi bilo odpovedanih veliko več koncertov na turneji.

Sama sem se na grško-portugalsko zabavo odpravila okoli 20. ure v družbi »novinarskega« kolega, ki je poskrbel za odlično fotogalerijo – klik! In v Zagreb prispela že pred 21h, kar je pomenilo, da sva imela do koncerta še vsaj dve uri prostega časa za debato. V dobri družbi smo tako kmalu zavili do šanka, kjer pa je bila neverjetna gužva, in vedeli smo, da nas čaka nabito polna dvorana, polna znoja in cigaretnega dima.

Pa smo jih dočakali! Rotting Christ namreč – slednje sem sama prvič videla leta 2010 v Kinu Šiška, v zadnjem letu in pol pa smo jih pri nas lahko videli tudi na lanskoletnem Metaldays Warmupu in na letošnjem festivalu Metaldays, kjer so bili za mnoge zmagovalci festivala. Grškima black metal velikanoma, Sakisu in Themisu Tolisu, trenutno ob boku stojita basist Kostas Heliotis, ki smo ga že videli v Tolminu, in kitarist Kostas Foukarakis, ki je z zasedbo na tej turneji. »Daljši« staž pri bratih se pozna predvsem basistu, ki se je s svojimi kretnjami začel precej zgledovati po Sakisu, prav tako pa je na odru deloval zelo sproščeno in suvereno. Kar se tiče same setliste, je bila kar podobna tolminski. Za intro so tokrat uporabili 666 in nadaljevali z dub-saĝ-ta-ke z albuma Aealo. Sledil mu je Fire, God And Fear, pri katerem pa so se uresničile moje misli, da stojim tik ob centru moshpita. In od tega trenutka naprej je publika norela. Zato sem precej hitro stopila nekaj korakov nazaj in ugotovila tudi slednje – bolj nazaj stojiš, boljši je zvok. To se je potrdilo tudi pri nastopu Moonspell, saj sem prvih nekaj komadov poslušala spredaj, kjer je bilo vse preglasno in spacano. Kakorkoli – že tako nabito polna dvorana je naredila prostor za precej velik moshpit, ki so ga nekajkrat »zahtevali« tudi z odra. Grki so me ponovno navdušili, koncert je bil izpeljan brez napake, Sakisovo »robotsko« premikanje pa je bilo tokrat v precej manjši izvedbi kot na Metaldays. Poleg rednih govornih vložkov smo bili deležni tudi nasmehov, pa kretenj in zadovoljstva ob glasnih pozdravih publike. Klubski koncerti so res bolj intimni, čas in priložnost je za rokovanje s prvo vrsto, za bolj sproščeno gibanje in komuniciranje med člani banda. Koncert seveda ni minil brez uspešnic In Yumen - Xibalba, Grandis Spiritus Diavolos ter Non Serviam in obiskovalci so jim jedli iz roke vse do zadnjega riffa. Če me vprašate, ali bi raje slišala več komadov – ja, definitivno, 60 minut je minilo prehitro, a na turneji so več kot očitno headlinerji Moonspell. So mi pa Rotting Christ nabili dovolj adrenalina, da me ob današnjem pisanju reportaže boli vrat in da se res veselim prihodnjega leta, ker so poleg vrnitve na Metaldays napovedali tudi nastope na mnogih drugih festivalih in vem, da jih bom poleti ponovno videla vsaj enkrat. Če še kar niste prepričani o obisku njihovega koncerta, vas vabim, da preberete še recenzijo knjige, ob kateri so od mene dobili še dodatno zanimanje in spoštovanje.

Setlista Rotting Christ: 666, dub-saĝ-ta-ke, Fire, God and Fear, Kata ton Demona Eautou, Apage Satana, Dies Irae, The Forest Of N´Gai, Societas Satanas, Cine iubeşte şi lasă, In Yumen-Xibalba, Grandis Spiritus Diavolos, Non Serviam.

Poleg razočaranja, da za šankom sprejemajo samo kune in kartično plačevanje ni mogoče, me je slednje precej razočaralo še pri merchandiseu. To, da so sprejemali samo kune, ki jih bodo tako ali tako zamenjali v evre, se mi ni zdelo smiselno. Kljub temu, da sem med obiskovalci slišala kar nekaj Slovencev, in menim, da bi prodali še kakšno majico ali CD več, če bi sprejemali evre.

No, kakorkoli, po koncertu Grkov je kar dobra polovica obiskovalcev odšla domov. Moonspell so namreč na oder stopili po polnoči, kar je pomenilo skoraj polurno dodatno zamudo. Prvo pa vas moram opozoriti na dejstvo, da Moonspell z moje strani niso dobili toliko poslušanja, kot bi si ga zaslužili. Zasedbo sem precej verjetno videla že kdaj (vem, da so bili vsaj dvakrat sigurno v Tolminu), pa vendar nisem bila na koncertu prisotna z vsem srcem kot v ponedeljek. Nekaj dni pred dogodkom sem prisluhnila zadnjemu izdanem albumu 1755, ki me je precej posrkal. Prav tako so me posrkali vase s prvo sekundo koncerta, ko je Fernando Ribeiro na oder prišel s tradicionalnim klobukom in veliko laterno v rokah in odpel uvodni Em Nome do Medo. Ne vem za vas, ampak mi je enostavno fantastično slišati odličnega vokalista peti v svojem maternem jeziku. Zato sem bila toliko bolj vesela, ko sem slišala 1755, ki je v celoti odpet v portugalščini. Naslovni komad je bil tudi sledeči, pri katerem so me povsem prepričali. Po samem videzu mi Moonspell delujejo kot temačni pirati z ogromno misterioznosti, makabra in magije. In prav takšna je tudi njihova glasba in prezenca Ribeira, ki je bil konstantno v gibanju in – preoblačenju. Tudi tretji komad večera je bil z aktualnega albuma, in sicer In Tremor Dei. Morda je omembe vreden podatek, da plošček govori o velikem požaru njim domače Lizbone, ki je to prelepo mesto povsem uničil. No, pa se vrnimo na prejšnji podatek – preoblačenje: Fernando je svojo odrsko prezenco prilagajal izvajanim komadom in si tako na primer nadel »plague mask« pri In Tremor Dei, pa vampirsko ogrinjalo pri komadu Vampiria, za Todos os Santos ali Full Moon Madness (vem, da je bilo ob koncu koncerta) pa je na oder prinesel velik lesen križ z rdečim laserjem. Vse to je morda v stalni rutini zasedbe, a glede na moje razdevičenje so me taki detajli precej navdušili. Kar se tiče zvoka, kot sem omenila prej – bližje si, bolj naglas in spacano je bilo. Zato sem se po prvih štirih komadih tudi sama prestavila proti koncu dvorane, ki je bila precej bolj prazna kot pri predhodnikih. Vseeno pa sem zaradi odličnega koncerta, odličnega vokalnega nastopa in usklajenosti zasedbe vztrajala do konca. Ljudje pred mano so noreli, za mano pa že od alkohola ali utrujenosti stoje spali in zehali. Pripadnost glasbi, ki sem jo opazila pri Sakisu in Fernandu, pri njuni mimiki in izvedbi, je spoštovanja vredna, zato si drznim trditi, da je praktično nemogoče od njih dobiti »slab« koncert. Glede na to, da so Moonspell igrali 90 minut, smo poleg novejšega materiala seveda dobili tudi klasike Alma Mater, Mephisto in Vampiria. Upam, da bom tudi njih v bližnji prihodnosti ponovno videla izpod odra, morda ob bolj prijazni uri, ko bo tudi volja še veliko večja, kot je bila.

Setlista Moonspell: En Nome Do Medo, 1755, In Tremor Dei, Opium, Awake, Night Eternal, Breathe (Until We Are No More), Everything Invaded, Evento, Mephisto, Vampiria, Ataegina, Alma Mater, Todos Os Santos, Full Moon Madness.

Moonspell so tako z nastopom zaključili približno ob pol dveh in ob »zgodnjih« dveh zjutraj naju je pot popeljala nazaj proti Sloveniji. Ob poslušanju Cult of Luna in debati o vsem mogočem se je tako zaključila odlična ponedeljkova noč, ki ji je sledil prekratek spanec in predolga služba. Vsekakor upam, da bo čas do ponovnega srečanja z obema bandoma minil hitro, do takrat pa … NON SERVIAM.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
20. 11. 2019Moonspell / Rotting Christ / Galerija
7. 1. 2013Barge To Hell 2012 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija