Sombres Forêts / Ellende / Nebelfront

Koncertni dogodki najtemačnejših zvrsti metal žanra so v Gleisdorfu novost ali pravzaprav le želja organizatorjev po osvežitvi mestnega dogajanja. Na zadnjo nedeljo najbolj vročega meseca leta se nas je peterica black metal navdušencev odpravila na izlet v ta mali avstrijski kraj, ležeč le nekaj kilometrov naprej od Gradca proti Dunaju ob dotični avtocesti. Pot je bila kljub rahlemu dežju zabavna, polna koncertnih anekdot ter izmenjav glasbenih izkušenj in je temu primerno minila hitro, kakor tudi spremljajoče padavine. Tako smo obiskovalci koncerta lahko priprave na nastop posameznih bandov ali osebno nezanimive trenutke koncerta preživeli zunaj na svežem zraku.
Večer je točno ob osmi uri odprla avstrijska skupina Nebelfront, band s skromno diskografijo, ki obsega le leta 2010 izdani prvenec Pour ma sœur. Njihov nastop je kljub začetnim tehničnim težavam in (na podlagi objavljenih posnetkov) nizkim pričakovanjem presenetil. Nebelfront raziskujejo black metal žanr in vanj vpletajo atmosferične prvine, kar jim včasih uspe, drugič pa nerodno spodleti. Mogoče še najbolj izstopa dejstvo, da bi si naredili ogromno uslugo, če bi vokale povsem prepustili kitaristu/drugemu vokalistu, ki je prevzel vajeti na sredini njihovega nastopa med zaenkrat še neimenovanim komadom. Poleg tega pa mora band popraviti še kar nekaj začetniških napak, saj je njihov nastop zaradi številnih trenutkov tišine na odru in drugih spodrsljajev izpadel dokaj nerodno. Okoliščina, ki se bo gotovo spremenila z ustrezno kilometrino.
Kot drugi so na oder stopili Ellende, v osnovi sicer samostojni projekt Lukasa Goscha, za katere je bil ta koncert pravzaprav predstavitev prvenca, vendar v vlogi predskupine. Gre za Avstrijce, ki jih brez posebnih težav postavimo v žanr depresivnega black metala z nekaj prav posebnimi (pozitivnimi) dodatnimi elementi. Po lanskoletni izdaji EP-ja Rückzug in die Innerlichkeit so tako na plano poslali še samonaslovljeni LP. Njihov nastop je vseboval nekaj težav ob izvajanju začetkov pesmi, malenkostne improvizacije bobnarja, vse ostalo pa je možno povzeti kot odlično doživetje. Frontman Lukas ima pravšnjo karizmo za tovrstno skupino, brez nepotrebnega dolgočasenja pred publiko. Izraža jo z odlično mimiko obraza, s katero slikovito izraža težka besedila, odmiki v ozadje odra na pravih mestih ter glasom, ki se v živo sliši še bolje, srditeje in čustveno iskrenejše kot na albumu. Znameniti kanček svežine pa sta predvsem dodali v živo igrani violina in viola ter tako ustvarili prvino, ki velikokrat manjka za izstop iz povprečja. Ellende so odigrali skoraj celoten opus in si ob koncu prislužili navdušeno odobravanje razmeroma napolnjene dvorane.
Zadnji nastop večera je bil namenjen kanadski zasedbi Sombres Forêts, samostojnemu projektu Annatarja, in v glavnem predstavitvi novega albuma La Mort du Soleil. Nepoznavalci dolgo časa niso vedeli, da imajo člani skupine obraze zakrite z maskami, saj so odrske luči svetile ravno dovolj, da smo bili obiskovalci zaslepljeni. Nastop se je na začetku odvijal še z občutki predhodne skupine, zato je bilo potrebnega nekaj časa za aklimatiziranje, vendar je band kaj hitro ujel stik s publiko. Preko počasnejših so iz trenutka v trenutek skakali v hitrejše dele komadov, toda nikdar ne v povsem z vajeti spuščena norenja, medtem ko je kompleksno odvijanje nastopa proti koncu (na veliko presenečenje) dodobra izpraznilo dvorano. Stik frontmana s publiko, basistove nore kreacije in huronski bobnarski izpadi v povezavi z dvema kitarama so vzpostavili neverjetno vzdušje. V večini to ni bil nastop, kjer bi lahko večji del koncerta konstantno opletal z glavo v enem in istem slogu, kar je verjetno tudi razlog za dodobra zdesetkano dvorano. Na trenutke so Kanadčani spominjali na švedsko skupino Shining (in bili hkrati povsem drugačni), vendar v toliko boljši, toliko kompleksnejši, pristnejši obliki in brez nepotrebnega »razkazovanja«. Posebej bi izpostavil še klavirske dele, ki jih je odigral Annatar in so udarnosti koncerta pridodali nekakšno neoklasično prvino katarzične melanholičnosti.
In končna ocena? Tu sem žal malo subjektiven – fenomenalen koncert v mali dvorani s presenetljivo dobrim zvokom in prikazom potenciala za možne prihajajoče koncerte.