Taake / Helheim / Vulture Industries / Sulphur

Po pregledu preteklih obiskanih dogodkov v tem letu sem opazil, da mojim ušesom black metal očitno ni več tako blizu kot je bil denimo pred Jonovo smrtjo. Redko si še privoščim koncert, na katerem igrajo izključno bandi, ki oblikujejo to zvrst in tudi tokrat do zadnjega dne nisem bil prepričan, da se bom pojavil na Metelkovi. A s prebujenjem tega dne je bilo v trenutku vse jasno – zbegane misli, neverjetna evforija nepojasnjenega izvora, prijetni impulzi se razlegajo po celotnem krvožilju, na lepem bi najraje začel kričati na cel svet. Zveni znano? Moralo bi, tako dražečem metal klicu se ne da izogniti. Posledično je v prazničnem vzdušju padla odločitev, da bom ta dan prebil izvzet iz šolskega sistema ob prebiranju reportaž preteklih tovrstnih dogodkov in maziljenju ušes s posnetki bandov, ki se bodo čez nekaj ur zvrstili na odru. Storivši to sem jasno zaplužil med pijano metelkovško mladino, razkurjen kot bik, z duhom in telesom predan žetju dobrot, ki jih ta zvrst radodarno ponuja. Black metal inferno je v žilah utripal še okoli 200 obiskovalcem.
Malo pred pol deveto so opne prebili meni neznani Sulphur in naznanili odličnost, v katero je bil odet cel večer. Žal je večina obiskovalcev čakala na nastop vodilnih in bilo nas je malo tistih, ki smo bandu dali priložnost. Res škoda, kajti Sulphur so neodkriti biseri. Skozi dinamičen set so predstavili temelje, na katerih stoji ves koncept; bes, jeza, srd in še več jeze. Pozornost je bila usmerjena v frontmana, ki je zavzel bojno pozicijo in v publiko serviral gnev s celim telesom, kričečimi tetovažami, človeškega mesa željnimi čekani in psihopatskim pogledom. Ostali člani so složno podprli takšno sliko. Poleg razločnega growla je bilo nekaj verzov odpetih tudi v čistem slogu, razgiban black metal pa se je na čase spogledoval z death metalom in ravno taki riffi so poželi največ navdušenja. Poleg odličnih riffov so z leve strani prihajale okusne solaže srednje hitrosti, pri čemer pa je malenkost zaostajal drugi kitarist, katerega solaže so šle težje v uho. Opisani levi kitarist s krasnimi kodri, ki se raztezajo do riti, se je na odru pojavil še v naslednjem bandu.
Po dobrih petnajstih minutah premora smo nepoznavalci naslednje skupine doživeli kulturni šok; ob fantastični glasbeni podlagi so po odru bosi korakali Vulture Industries. V umazanih belih srajcah in previsoko zategnjenimi hlačami z naramnicami so bose pojave najbolj spominjale na potepuhe iz zgodnjih petdesetih let prejšnjega stoletja, in prav ta nenavadnost je od začetka do konca uspela zadržati pozornost mnogih, ki jim glasba sicer ne bi tako potegnila. Končno band, ki lahko uspeva na odru neodvisno od odziva publike – sami sebe tako napajajo z energijo da jih je užitek gledati. Nastop je prava sproščena gledališka igra z ogromno dogajanja, skakanja z odra med publiko, prevračanja, menjave položajev ... pravi teatralni nastop. Nilsen, ki je za mikrofonom prebil večino časa je tudi sam povedal, da mu je največja inspiracija, ki se kaže v njegovih delih prav Devil Doll, ki ima svoje začetke v Ljubljani, prav tako pa niso mogli skriti navdušenja nad mestom samim. Pred tem nagovorom bi sicer band priporočil vsem, ki poslušajo Emperor zaradi »ta lepih« delov, a so si z omembo avantgarde slovenskih korenin sami določili ciljno publiko. Vlogo frontmana so si člani podajali iz minute v minuto in s tremi odličnimi čistimi, manj čistimi in totalno pobezlanimi in norimi vokali dokazali, da enakovredno zastopajo glasbo, ki jo predstavljajo.
Jasno so tudi Helheim nastopili v slogu, tokrat v viteških kovinskih pleteninah. Gotovo stvar okusa, ampak v mojih očeh najmanj prepričljiv nastop. Kljub odlični izvedbi je delovalo, kot da se jim malo ne ljubi, precej očitno pa jih je tudi motil projektor, ki je grafiko bleščal direktno čez frontmanov obraz. Večino časa so se držali srednjega ali celo počasnejšega tempa, zibanje publike pa se je povečini umirilo. A ravno ta mirnost v dvorani je dala prostor plemenitim čustvom, ki jih je mogoče zapaziti pri nekaterih black metal bandih. Nemi posamezniki so se v teh trenutkih poglobili sami vase, zamižali in premlevali čutnost in krhkost človeškega duha. Vse do zadnjega komada, ki so ga z razlogom hranili za konec. Po setu novejših stvaritev so napovedali vrnitev h koreninam in ob vreščanju, ki se je razvilo pred blastom s prvenca, sem v strahu pomislil kaj hudiča bo šele med Taake. Norvežani so tudi med skupinami zavidljivo dobro povezali program, saj je med nastopom Helheim odpel nekaj verzov tudi sam Hoest.
O nastopu Taake nima smisla izgubljati besed. Po razočaranju na Paranoid Open Air in nekaj generičnih nastopov Marduk, Gorgoroth in Satyricion, ki so mi skozi piskanje, hreščanje, šumenje in na splošno slab zvok priskutili to zvrst, je bil ta odlično dodelan nastop vse, kar si človek lahko želi. Vzdušje v dvorani popolno, prav tako so vsa telesa kipela od hormonov evforije. Zvok kot na plošči, neverjetna izvedba, vsak značilen pevčev »ough!« je za trenutek ustavil srce in dih. Svet se je za trenutek nehal vrteti, energija v prostoru pa je bila tako zgoščena, da bi po njej lahko plavali. Niti za sekundo se stopnjevanje ni ustavilo in Norveško ter njene ljudi smo iz sekunde v sekundo bolj ljubili. In ko sem ravno mislil, da bolje kot nam je ta trenutek ne more biti, na oder prikoraka še pevec skupine Vulture Industries, tokrat opravljen v black metalca, z desne pa se zasliši ubiranje po strunah začetka prvega komada prvega albuma. Dvorana se je zatresla v trušču navdušenja, Nilsen je odlično odpel dele s čistimi vokali. Brez postanka so nadaljevali proti koncu in kot vedno Hoest skrije svoje krhko telo za zastavo, ki je publiki zopet povzročila nekaj vnetih grl. Na žalost jih nismo uspeli priklicati nazaj, a klub temu je bilo zadoščenje doseženo. Česa takega ne pomnim že dolgo, Norvežani so s svojim obiskom dokazali vrednost največjega kulturnega dosežka te države in uvrstili zaupanje v metal na najvišjo raven do sedaj. Hail Norge!