Terminal Diesease / Dislocated / Life on Display

Po 10. obletnici delovanja Snøgg sem se minuli konec tedna odpravil na drugo obletnico. V Zagorju ob Savi so 25 let delovanja praznovali domači tharsh/groove metalci Terminal Disease, ki so k sebi na oder kot predskupini povabili Dislocated in Life On Display. Dogodek se je odvil v Mladinskem centru Zagorje, ki Terminalcem »nudi prostor za vajo že 11 let.« (vir: intervju s Terminal Diesease).

Če se v preteklosti nisem povsem slučajno vozil po zahodnem delu Zasavja in nato do danes pozabil, sem bil minulo soboto prvič tam na obisku. Že med vožnjo skozi Izlake so moje oči zaznavale prijetne podobe, medtem ko sem bil ob prihodu v Zagorje in pogledu na osvetljene stopnice, ki so vodile na neko ploščad, grad ali cerkev, česar dejansko ne vem natančno, saj sem bil vseeno bolj osredotočen na dogajanje na cesti, takoj navdušen. Vožnja skozi center me je tudi prijetno presenetila z velikim in urejenim trgom, tako da sem že skoval načrt, da se zagotovo vrnem enkrat, ko bo dnevna svetloba omogočala pogled v daljave in višave.

No, zdaj pa dosti turizma, čeprav je ta v zadnjem času postal kar pomembna komponenta mojih obiskovanj koncertnih dogodkov. Pogled na mladinski center oziroma skozi okno v dvorano mi je povedal, da zamujam. Na odru so namreč že stali mladci Life on Display. Sprva sem sicer mislil, da sem zgrešil in uletel na kak drug koncert, saj me je kvartet na odru presenetil z dokaj nežnimi oziroma rokerskimi melodijami. Pred koncertom namreč nisem vedel, da Life on Display niso čistokrvni metal band. Lahko mi očitate neprofesionalnost ali da nisem naredil svoje domače naloge, ampak včasih je pač treba iti s tokom in se pustiti presenetiti. In fantom na odru je to uspelo kar dvakrat. Prvo presenečenje sem že razkril, drugo pa je seveda všečnost slišanega. Sicer ne morem trditi, da mi je band ponudil kar koli novega ali svežega, a njihova mešanica hard rocka, heavy in thrash metala me je v mislih popeljala od Iron Maiden do Metallice, kar pa tudi ni slabo. Zasedba se je pri svojem nastopu osredotočila na svoj letošnji EP z naslovom Souls on the Edge, s katerega je med drugim ponudila Lands of Unknown in naslovni komad. Večina publike je večino komadov poznala, zaradi česar menda ne rabim razlagati, da so bili njeni odzivi povsem v pozitivnem duhu.

Dovolite mi, da začnem opis naslednjega banda s tem pretiravanjem: drugi nastopajoči band večera je glasbeno predstavljal povezovalno nit med ostalima bandoma. S čistim nu metal vokalom je oplazil rokersko clean petje prvega banda večera, medtem ko je groovy thrash metal od Dislocated točno to, po kar smo sicer tudi prišli, oziroma to, kar časti glavni band večera že 25 let. Norišnica se je nadaljevala, zato pa je v večji meri poskrbel pevec, ki je sicer zdaj že tudi kakšno leto dni kitarist pri Terminal Diesease. Skratka, Dislocated so udarili po publiki z vsem arzenalom singlov, ki ga premorejo, ta pa po navedbah njihovega profila na Spotifyju in YouTubu obsega (navedeno v kronološkem vrstnem redu glede na datum izdaje): Sherpa of Truth, Monkeys, Suffocate in Made in PRC. Po mojem skromnem mnenju, ki temelji na še skromnejšem poznavanju tovrstne glasbe oziroma tega žanra, bi na podlagi slišanega, ki se mi je hitro zažrlo v ušesa, vseeno upal izreči ponudbo, da bandu prisluhnete, če sem se vas med opisovanjem banda dotaknil z navajanjem žanrov.

No, pa smo že bili vse bližje vrhuncu večera. Ob napovedi obletnice so Terminalci obljubili nastop s posebnimi gosti. Obljubo so seveda držali, a to ni bila edina posebnost večera. Za prijetno popestritev je poskrbela mlada napovedovalka oziroma povezovalka komadov, ki je vsake toliko stopila na oder, da predstavi nastopajoče, jih napove ali naznani kaj drugega. Med drugim je tudi ob »dostavi« torte, ki je bila mimogrede odlična, zapela skupaj s celo dvorano in bandu čestitala za častitljivo obletnico. In kaj so Terminalci glasbeno ponudili tako posebnega, da se je v tisti mali dvorani mladinskega centra več kot polovico koncerta moshalo in nekajkrat celo crowdsurfalo? Kot prvo band seveda ni mogel mimo svojega EP-ja Kingdom of One, ki ga je zaigral tako rekoč povsem na začetku koncerta in v celoti – le v drugačnem vrstnem redu. Za komad Failure s prvega albuma se je zasedba zamenjala oziroma skrčila iz peterice na prvotno trojico. V zraku je visela Pantera, nakar je s še eno menjavo zasedbe dvorano osvojila Sepultura. Najprej so Zasavčani ponudili prirejeno Propagando, kasneje je pokalo z Arise. Če se ne motim, se je po tej točki na oder vrnila današnja zasedba, ki je v tej obliki popeljala koncert do konca s komadi z aktualnega albuma Through the Eye of Disease, ki ga je band izdal na dan koncerta, ga tam prodajal in nekaj izvodov tudi med nastopom »pometal« med publiko. Sam sicer še nisem uspel slišati novega albuma, toda po drugi strani kot redni obiskovalec koncertov Zasavčanov v zadnjem letu komade do dobre mere že tako ali tako poznam in torej vem oziroma sem že pred koncertom približno vedel, kaj me čaka.

V soboto po dolgem času med koncertom nisem bil pozoren na uro, zato samo ugibam, da je po kakšni uri nastopa bilo vsega konec. Po eni strani več kot dovolj, po drugi strani je minilo pregovorno prehitro, saj nam je bilo vsem lepo. Po koncertu sem še malo ostal, da sem izmenjal še nekaj »obveznih«, a nadvse prijetnih besed z ljudmi, s katerimi sem se spoznal pred kratkim, a smo razvili odnos, kot da se poznamo že od nekdaj. A ker so me takšne in drugačne obveznosti naslednjega dne v mislih preganjale proti avtu in domov, se nisem uspel pravilno posloviti od gostiteljev, ki se jim na tem mestu še enkrat več zahvaljujem za osebno povabilo, prijeten sprejem in pogostitev ter seveda darilo: najlepša hvala za vse. Hkrati pa vam želim, da se vam v prihodnosti množijo različne obletnice in da boste imeli še dosti razlogov za praznovanje. Vse dobro!