Venom Inc. / Vader / Divine Chaos

Osebno sploh ne maram cover bandov, odkar sem si v živo ogledal Guns 2 Roses, čeprav tudi ne morem ravno trditi, da sem pred tem bil kakršen koli navdušenec nad tovrstnimi zadevami. Sicer nimam nič proti, če katera koli skupina v živo zaigra kakšno priredbo ali dve, sploh v primeru nastopa manjše, neznane in včasih tudi nekakovostne zasedbe, ki glasbeno nima ničesar za ponuditi. Obisk nastopa cover banda je zame torej kot lizanje sladoleda, od katerega me loči trdo steklo. Človek se trudi podoživeti tisti pravi občutek, ki pa je pod črto v najboljšem primeru podoben samozadovoljevanju kot nadomestku za pravi odnos. Pa še to sem pretiraval.
Toda ko napovejo Abaddon, član Venom v letih 1979–1992 in 1995–1999, Mantas, član Venom v letih 1979–1985, 1989–1992 in 1995–2002, in Demolition Man, član Venom v letih 1989–1992, skupen nastop pod imenom Venom Inc., pa zgleda in zveni stvar že povsem drugače. V glavnem zaradi tega, ker gre od naštetih imen za dva člana, ki sta pri Venom sodelovala od samega začetka in v veliki meri prispevala ali celo kar sama ustvarila največje klasike bandove diskografije. Če je torej mogoče v živo ujeti glasbenike, ki so ustvarjali temelje meni najljubšega metal žanra, ki utelešajo duh in miselnost glasbe in časa, v katerem je ta nastala, potem so stvari resnično drugačne in je koncert tudi vreden ogleda. Večjih legend na black metal sceni trenutno po mojem pač ni (če izpustim legendarnega Toma G. Warriorja, ki je glasbeno aktiven v povsem drugih vodah), z ozirom na dejstvo, da gre v primeru »pravih« Venom za band, ki dandanes z albumi, kot je From the Very Depths, tako ali tako bolj ali manj živi le še od stare slave, pa so Venom Inc. še toliko bolj pristni.
No, približno takšna so bila razmišljanja pred sprejetjem dokončne odločitve o obisku koncerta, ki je te povsem potrdil, zato lahko že kar takoj zatrdim, da bi se moral vsak ljubitelj black metala, ki še zmeraj bolj ali manj redno obiskuje koncerte, ugriznit v ta zadnjo, če je izpustil tale koncert. To kar so Deep Purple ali Pink Floyd na rock sceni, to so Venom na black metal sceni. In pika.
Otvoritev koncertnega večera so naredili hrvaški Divine Chaos, sledili pa so jim legendarni Vader s Poljske, ki so v svoji domovini baje veliki kot kakšne pop zvezde. Sicer ne vem, če je to res tako, vendar je band med merchandisom prodajal tudi lastno knjigo, kar vsaj približno priča o podobnem stanju. Kako so se odrezali eni in drugi, ne vem, saj me je s časovnice nastopajočih zanimala samo zadnja skupina:
20:00 vrata
20:30 Divine Chaos
21:20 Vader
22:45 Venom Inc.
Ko sem nekaj čez pol enajsto zvečer prispel do Tvornice Kulture, odlično opremljene dvorane, ki se nahaja v strogem centru Zagreba in je bilo temu primerno iskanje parkirišča svojevrstna dogodivščina, je bilo v zraku že možno čutiti tisto napetost pred nastopom glavnega banda večera. Kljub spremembi časovnice tekom popoldneva je zasedba stopila na oder ob sprva napovedani enajsti uri zvečer. Oziroma nekaj minut kasneje, saj smo točno ob enajstih zaslišali uvod, ki je trajal štiri minute, ki jih je band izkoristil za dodatno dvigovanje napetosti in sproščeno zavzemanje svojega mesta na odru. Potem pa setlista, na kateri sem osebno pogrešal le In League With Satan:
1. Prime Evil
2. Die Hard
3. Don't Burn the Witch
4. Live Like an Angel (Die Like a Devil)
5. Buried Alive
6. Raise the Dead
7. One Thousand Days in Sodom
8. Warhead
9. Schizo
10. The Seven Gates of Hell
11. In Nomine Satanas
12. Bloodlust
13. Sons of Satan
Dodatek:
14. Welcome to Hell
15. Black Metal
16. Countess Bathory
17. Witching Hour
Podobno kot v Ljubljani, natančneje ob nastopu legendarnih Raven, sem tudi v Zagrebu pričakoval obisk v slogu »srečanje starejših občanov kovinarskih interesov«, vendar sem bil v tej zvezi pozitivno presenečen nad zagrebškim podmladkom. Seveda ni manjkalo starcev z jaknami, ki so bile kupljene pred rojstvom najmlajših obiskovalcev koncerta, toda ti nikakor niso bili v številčni premoči. Poleg tega sem bil navdušen nad telesnim udejstvovanjem nežnejšega spola v mosh pitu, ki se je tako pokazal v nič kaj nežni luči. Na podlagi opisanega si lahko torej predstavljate, kako divje je bilo med koncertom, medtem ko divjanje ni pojenjalo z odbijanjem polnočne ure, temveč je množica dobesedno norela tudi še med vsakim komadom bisa.
Posebno vzdušje pa ni temeljilo le na zimzelenih komadih, k temu sta dodobra pripomogla tudi Mantas in predvsem Demolition Man s svojimi zanimivimi nagovori, pri čemer je že pogled na njuna zgubana obraza ob hkratni misli na to, kakšnemu dogodku smo priča, vsakič pričaral nasmešek na naš obraz. Zagotovo nepozabno in vredno z vsakega vidika!