Če smo se pri prejšnjem Arch Enemy albumu še lahko spraševali, ali jim bo uspel preboj med največje, pa to sedaj ni več potrebno, saj so si po izidu in odlični prodaji Anthems Of Rebelion pridobili veliko bazo fanov. Zato tudi ni čudno, da je bil Doomsday Machine eden najbolj pričakovanih albumov v zadnjem času.
Arch Enemy so poleg edinstvenega, brutalnega vokala Angele Gossow znani po fenomenalnih, hitrih, melodičnih kitarskih riffih in solažah izpod rok bratov Amott, ki vas tudi tokrat ne bosta pustila ravnodušne. Album se začne z »introm« Enter The Machine, ki nas popelje do Taking Back My Soul, kjer se band pokaže v takšni luči, kot jih poznamo z zadnjih albumov. Sledi Nemesis, kjer so kitare še bolj thrasherske in divje, tudi zaradi primernega refrena ima potencial, da postane ena njihovih himen, med drugim pa je to tudi moj najljubši komad na albumu. Nato se proti koncu pesmi My Apocalypse in v naslednjih komadih tempo umiri, iz kitar pa začnejo prihajati bolj heavy / power metal ter progresivni riffi, na določenih mestih pa slišimo tudi kakšne modernejše efekte in vplive dooma. Kompleksnosti v njihovih skladbah ne manjka in tako v nadaljevanju slišimo nekaj res dobrih, a tudi dosti ne najboljših delov. Doomsday Machine se konča s komadom Slaves Of Yesterday, ki je primeren zaključek in skorajda povzetek celega albuma. Pohvaliti pa gre tudi produkcijo plat, ki je podobno kot pri njihovih prejšnjih izdajah spet odlična.
Doomsday Machine je dober album in korak naprej v razvoju Arch Enemy. Z njim je v njihovi glasbi več počasnejših ritmov z bolj heavy progresivnimi riffi, manj pa je zato hitrih, energičnih delov, po katerih je band najbolj znan. Če vam je to všeč ali ne presodite sami, a Doomsday Machine je album, ki se bo na koncu leta pri marsikomu uvrstil na seznam najboljših letos.

Simon