Satyricon so resnično po svoje kontroverzen band. Vedno so nekako isti, ampak drugačni, kljub vsemu pa so z vsako ploščo bolj nepredvidljivi, pa tudi bolj hladni. Mnogi mislijo, da je prestop na večjo založbo običajno usoden, a tega se pri Satyricon ni bati. Po plošči Volcano, kjer so se resnično izkazali, smo se spraševali, kaj bo sledilo. Naj takoj povem, da je Now, Diabolical čisti rezultat naravne evolucije Satyricon, ki nekako povzema zadnji dve plošči, dodaja surovost prejšnjih, drži hladnost in zlobo klasičnega black metala in je izredno poslušljiv kljub navidezni enostavnosti.
Otvoritvena pesem Now, Diabolical je po mojem mnenju dober manifest proti vsem dvomljivcem. Kitarsko tipično Satyricon, bobnarsko precej poenostavljen, vse skupaj je mid ali pa up-tempo, potem pa tisti edinstven Satyrjev vokal... srhljivo, pa tudi izredno pomljiv refren. Nato si v podobni maniri sledijo (grajeni predvsem na hitu Fuel For Hatred) K. I. N. G., The Pentagram Burns itd., izstopajoči pa so glede tempa in atmosferičnosti Delirium in To The Mountains. Ni ga čez hitre stvari, tu vas bo zadovoljil The Rite Of Our Cross. Štiriinštirideset minut je izredno mračnih, temu botruje nič kaj spolirana produkcija, vendar izredno ustreza. Boben je brez triggerjev, čisto naraven, Frost pa še vedno zna popestriti ritme, saj ob izredni enostavnosti idealno zadene ritem in izvedbo. Skorajda perfektno. Čeprav so Satyrjeve linije precej enostavne pa so mračne in močne, še vedno si zna izmisliti pomljive in jasne ter hkrati klasično black riffe. Občasne morbidne harmonije, redki lead deli, na vse to pa tisti vokal. Resnično dobro. Popolna doza mizantropije v modernem svetu. Izogibata se tehno samplom, pretirani elektroniki – atmosferika na klasičen način. Besedila so tipična, so pa popestrena z občasnimi filozofskimi citati. Plošča je na nek način brez napak, morda vas bo le motilo, da zveni kot izpred dvajset let, vendar je treba spoštovati takšno zavestno odločitev peklenske dvojice. Morda jima ne bi škodil še kakšen hitrejši komad več, pa občasno kakšna bolj kompleksna struktura.
Za vse, ki mislite, da so Satyricon stopili na mainstream vlak, je tale plošča kot sneg na Norveškem. Zlo, hladno, enostavno, ne pa primitivno – manifest mizantropije in idealen odraz današnjega sveta. Hail Satyricon!

Ivan