Dust Bolt / Mortal Strike / Vinegar Hill / Torture Slave

Petek je pregovorno čas za zabavo in sprostitev, saj v soboto, vsaj v teoriji, ni obveznosti. Dust Bolt imajo iz tudi meni neznanega razloga v mojem srčku posebno mesto, zato sem se koncerta kar veselil, sploh zaradi fenomenalne predstave lani na festivalu Area 53, družbo pa je jim delal, z izjemo Vinegar Hill, thrash paket jeznih in neotesanih fantov.

Da ne bi zamudil early bird zabave, sem nabrusil šila in kopita proti Explosivu. Oh ne, zamudil sem, saj sem ob parkiranju kolesa in čakanju na žig od vstopnice že slišal hrup v dvorani. Ob vstopu pa me je prizor kar šokiral – napol prazna dvorana?! In to v petek! Na thrash metalu? Nabito polna dvorana na folk metalu le tri dni nazaj me je nekako kalibrirala na podoben prizor. Stopil sem pred oder in si ogledal Torture Slave. Bavarski thrasherji, pevec je ponosno nosil majico Arnolda Schwarzeneggerja in se ob priliki (po)trudil imitirati kakšno frazo. Na odru je bilo pivo in ne voda, ki je pijača resnih in profesionalnih bandov. To mi je bilo všeč. Tudi to, da je pevec sproščeno z močnim bavarskim naglasom klepetal z maloštevilno publiko. Banda sicer nisem poznal, zato ne bom pametoval s setlistami. Vse, kar sem ujel v uho, je bil samonaslovljeni komad Torture Slave.

Sledili so, recimo temu zunajserijski grdi rački večera, Vinegar Hill iz bližnjega Leobna, kjer poteka festival Area 53. Za odrom je pod logotipom pisalo »melodični metal od 2007«. Jaz sem slišal bolj metalcore, saj je glasba tekla po ustaljenem receptu: verz z growl vokalom, čemur je sledil melodični refren s čistim petjem. Kitarist je na brezrokavniku nosil našitek In Flames, kar je bil zagotovo pomemben glasbeni vpliv na bandov zvok. Vtis name sta naredili predvsem vsestranskost in talentiranost kitarista, saj je kljub občasni pevski dolžnosti držal visoko raven igranja, ki je bilo zelo čisto in razločno. Vsake kvatre je bobnar postregel s kakim groovy breakdownom, da je razgibal vratne mišice publike, ki se je do sedaj že zbrala v malenkost večjem številu, zahvaljujoč predvsem lokalnemu fan klubu banda.

Po metalcore intermezzu se je tematika večera vrnila v thrash območje. Mortal Strike so znani obrazi (avstrijskih) odrov. Če sem do zdaj že dvakrat omenil Area 53, ga bom pa še zdaj, saj so lani tam igrali tudi Mortal Strike. Če verjamete ali ne, tudi znotraj thrasha so različne filozofije in Mortal Strike prisegajo na glasno in agresivno (referenca na njihov album in prav tako »top hit« For the Loud and the Aggressive). Ta vojna pripravljenost mi je delovala podobno z Warbringer. Intro se je začel s streljanjem, bombami, helikopterji in podobnimi zvoki, ki donijo v vrhuncu krvave bitke. Punčke, ki so prevladovale med Vinegar Hill, so se umaknile divjim fantkom, ki so stopili v prve bojne linije. Nato pa bum! Hitro, glasno in brezkompromisno. En kitarist je nosil majico z napisom »Hate, Fuck, Die«. Vem, da je vse to del predstave, a se mi glede na trenutno stanje po svetu ni zdelo najbolj zabavno. Na neki točki se je razvil sramežljiv mosh in s prekinitvami trajal vse do zadnjega komada, za katerega lahko ugibate, kateri je bil. Namig: Bil je glasen in agresiven. Band je zapustil oder ob zvokih s frontne linije z začetka.

Zvezde večera so čakale, da se je oder spraznil – bobni in ojačevalci predhodnikov so se umaknili, da je bilo dovolj prostora za vragolije in skakanje z dvignjenega podesta bobnov. Dodano je bilo tudi nekaj več bele barve. Začelo se je z introm Pink Floyd – Welcome To the Machine. Všečno. Med komadom je band počasi prispel na oder in proti koncu intra vklopil distorzirane kitare. V ozadju se je dvignil logo na belem ozadju. In bum! Dust Bolt stavijo na bolj groovy verzijo thrasha, kjer s kitarskimi triolami nudijo veselje vsem tistim, ki jim je čupanje najljubša oblika plesa. Stopil sem v prvo vrsto, saj je bilo dovolj prostora. Ah, na odru je bila voda, ne pa pivo … Gospodje so torej uradno slavni, resni in profesionalni glasbeniki. V živo so Dust Bolt znani po energičnih nastopih do zadnjega riffa in danes ni bilo drugače. Izkušnjo je sicer malo zakisal zdesetkani obisk, a mosh je vseeno potekal, sicer v bolj razredčeni obliki. Zaznal sem, da se band oddaljuje od svojih korenin, predvsem z večanjem groovy elementov in melodike ter čistejših vokalov v primerjavi z zgodnjimi izdajami Violent Demolition (2012) ter mojega najljubšega Awake the Riot (2014). Pred kratkim so izdali nov album Sound & Fury, katerega recenzija sledi kmalu, brez strahu! Današnja setlista je vključevala kar nekaj komadov z novinca, na primer You Make Me Feel (Nothing), Disco Nnection, I Witness ter Leave Nothing Behind. Nežnejša narava teh komadov me je pustila mlačnega, bolj sem se razživel na starih klasikah Agent Thrash, Trapped in Chaos ter Soul Eraser. Med Sick X Brain se je pevec/kitarist tradicionalno podal med publiko, da so okoli njega vrteli circle pit. Lepa gesta je bila, da se je postavil neposredno ob invalidu, ki je bil presrečen, da je bil v vrtincu circle pita.

Že drugi koncert ta teden, ta pa ni od muh! A ker je bil petek, me sodelavci verjetno ne bodo čudno gledali z izrazom na obrazu, ki pravi: »Kdo pa hodi čez teden na koncerte?!« A ravno to – zakaj je bilo v petek tako malo ljudi, to mi ni najbolj jasno. Priznam, da verjetno objektivno gledano zunaj mojih sick X brain verjetno Dust Bolt niso ravno odmevno ime, zaradi katerih bi folk žrtvoval petek zvečer na kavču pred Netflixom.