Naslov albuma ima zame nekoliko duhovno-religiozen zven (bolj prvo kot drugo - duhovni ljudje so dobrodošli, saj navdihujejo, vernih ljudi pa se je treba bati). Jobova knjiga je del Stare Zaveze. Zgodba pripoveduje o možaku Jobu, ki zvesto služi Bogu. V zameno za ponižnost mu Bog da vse, kar si človek želi za popolno življenje - ogromno posestvo, ženo, družino, zdravje, dobro letino ... Bog je ponosen na svojega zvestega služabnika in se zato pohvali pred Satanom, češ, poglej, kako se stvari streže! Satan mu odvrne, da mu Job služi le zato, ker mu Bog nudi vse materialne dobrine. Zato mu ponudi stavo: prepričan je, da kakor hitro bo Bog Jobu vzel vse, ga bo Job preklel in izgubil vero ter zaupanje vanj. Bog sprejme stavo in začne korak za korakom Jobu jemati materialne dobrine: najprej pobere letino, nato mu poruši dom, nato mu pobije družino, na koncu pa mu vzame še najpomembnejšo stvar - njegovo zdravje.
Album je dolg štiri pesmi, a brez skrbi, že prvi komad In Our Blood je dolg šestnajst minut, skupni saldo pa znaša malo čez štirideset minut. Glede na uvodno zgodbo o trpljenju, povezanim z vero, ni treba posebej žanrsko opredeljevati glasbe - obeta se poslastica za vse doomerje! In, šalo na stran, takšno glasbo bi ustvaril tudi naš Job, če bi mu Bog pustil kitaro in ojačevalec. »Čas je, da se prebudimo!« je uvod v In Our Blood. Čas, da se zavemo realnosti - vse smo izgubili. To niso sanje. In po devetih minutah trpljenja se Job sprašuje: »Kaj je sploh realnost? Nedvomno ne more nihče reči, saj ne obstajajo besede. Ni nekaj materialnega, to je le ideja. Tudi ni duhovno, tudi to je le ideja. Čas da se prebudimo!« In nato zazveni nizek, počasen DOOOOOM! ... DOOOOOM! ... DOOOM! ...
Celoten album sem poslušal večkrat, a daleč, daleč najboljši vtis mi je pustila prva pesem In Our Blood, ker je definicija tistega, kar želi slišati vsak doomer. Všeč mi je kombinacija čistih in growl vokalov, saj se brezup (čisto petje) dinamično preliva v jezo nad nemočjo (growl). Ta dinamika definira tudi naslednje tri komade, ki jim delam krivico, saj je recenzije že skoraj konec, jaz pa tvezim le o prvem med enakimi, In Our Blood. Dobra stvar, da te že prva pesem albuma navduši, da se s pričakovanjem še boljšega navdušeno prepustimo toku glasbe: Nothing To Win, Unmask The Spectre ter Marrow dajo dooma polno skledo, saj vsak presega minutažo desetih minut. Ja, kadar človek trpi, se mu občutek dojemanja časa upočasni ... A dovolj besed, naj govori glasba!
Bog je videl, da mu je Job kljub vsemu hudemu, kar ga je doletelo, ostal zvest in ga ni preklel. Ohranil je vero, in mimogrede posnel odličen album. Bog je dobil stavo, vrnil Jobu vse, kar mu je vzel, ter mu očistil pot, da se bo lahko nekoč povzpel k njemu. Nauk Jobove zgodbe poiščite sami, seveda v duhu filozofije, ne religije. Jaz sem se iz poslušanja tega albuma naučil le to, da bi bili na ta izdelek Black Sabbath zelo ponosni.