Saxon

“Iz Slovenije? Spomnim se, da smo že igrali pri vas. Pred devetimi, desetimi leti je bilo to, po Dogs Of War albumu se mi zdi. Ja, spomnim se tega koncerta, bilo je noro,” nas je pozdravil Biff Byford, ko smo se pogovarjali pred njihovim koncertom v Zagrebu. Tudi kitarist Doug Scarratt se še dobro spominja tega koncerta v Sežani: “Ja, devet let nazaj mislim da je bilo. To je bila moja prva turneja s Saxon.” Doug je v nadaljevanju besedo prepustil Biffu.


MATJAŽ:
Kako poteka turneja, do sedaj ste igrali pet, šest koncertov?

BIFF:
Samo toliko smo igrali? Ojoj, he, he. Začeli smo v Španiji, kjer je bilo zelo dobro. Dva koncerta v Španiji, en v Franciji, Bolgariji, Grčiji. Igramo po raznih državah, kjer nas že zelo dolgo ni bilo, to nam je zelo všeč. Kakor vem, bi morali igrati tudi v Sloveniji, kajne?

MATJAŽ:
Tako je, danes. Bila je opcija ali Ljubljana ali Zagreb. Po turnejah se podite že 25 let in še vedno so države, kjer še niste bili.

BIFF:
Ja, nismo še videli Avstralije, no, videli smo jo na televiziji (smeh). A res ni veliko držav, ki jih še ne bi obiskali, vsaj kar se tiče naše zvrsti glasbe.

MATJAŽ:
Leta 2001 ste nastopili v Wacknu in to je bil vaš prvi koncert z orlom po dolgem času. Ali je bilo to mišljeno le za ta nastop ali ne?

BIFF:
Pravzaprav smo ga dali popraviti za nastop v Wacknu, no organizatorji so ga popravili in uporabili smo ga tam. Njihova ideja je bila ponovno narediti “bomber” in “eagles” stvar. Z Motörhead smo združili skupaj “bomber” in “eagles” turnejo, a na njej ni bilo ne bomberja ne orla. Tako smo mislili, da bi to zares naredili v Wacknu. Thomas, Holger in Sheree (organizatorji Wacken festivala, op. av.) so sedaj naši managerji, tako da lahko uporabimo orla, kadarkoli hočemo in to je super. Mislim, da bomo imeli naslednje leto, na naslednji turneji orla zopet zraven. A morate vedeti, da morajo biti prizorišča kar velika, da noter spraviš orla.

MATJAŽ:
V Wacknu ste posneli DVD. Na njem pa manjka prva pesem z nastopa, Killing Ground.

BIFF:
Ja, povedal ti bom, zakaj manjka. Mikrofoni na kitarah so se izklopili in imeli smo veliko problemov z zvokom na odru, kajne (pogleda Douga)? Bobni so se vseskozi izklapljali in vklapljali. Nismo imeli soundchecka, tako da smo samo prišli na oder in igrali. Zvok je bil tako slab, polno je bilo problemov, zato smo se odločili, da Killing Ground izpustimo. Nismo želeli, da bi jo zamenjali ali na novo zaigrali, kajti v čem pa bi bil smisel imeti live album, če bi vse zaigrali na novo. Mislim tudi, da sem izrezal nekaj svojega govorjenja, ker mi je postalo dolgočasno vseskozi poslušati moj glas in izrezal sem ga. To je to, vse ostalo je ostalo nespremenjeno, kot smo odigrali.

MATJAŽ:
Wacken postaja kot vaš nekakšen drugi dom.

BIFF:
Ja, zgleda da je nekaj posebnega za nas.

MATJAŽ:
Za leto 2004 pripravljate kaj posebnega?

BIFF:
Takrat bo petindvajseta obletnica našega delovanja, v bistvu od prvega albuma…

MATJAŽ:
In petnajsta obletnica Wackna.

BIFF:
In petnajsta obletnica Wackna, tako da bo zelo veliko pirotehnike. Mislim, da bomo lahko uporabili odrsko sceno, ki jo bomo imeli tudi na naslednji turneji, kar se mi zdi zelo dobro.

MATJAŽ:
Po Killing Ground albumu ste bili zelo veliko na turneji. Kdaj nameravate izdati nov studijski album?

BIFF:
Ja, veliko smo bili na turnejah. Naslednji album bomo posneli v 2004, verjetno okoli marca, aprila, izšel pa naj bi septembra. Po vsej verjetnosti bomo s turnejo začeli v Ameriki in se nato vrnili v Evropo.

MATJAŽ:
Zadnji albumi, ki ste jih posneli, se med seboj kar razlikujejo, če recimo pogledaš Unleash The Beast, pa Metalhead in nato Killing Ground. Kaj pripravljate za naslednjega?

BIFF:
Ha, ha, ha. Hm, mislim, da imamo kar na vseh albumih podoben zvok… Nekaj podobnega je bilo že v začetku, prvi trije, štirje albumi so si bili zelo podobni. A če ti povem po pravici, trenutno še ne planiramo ničesar posebnega, prepustili se bomo toku. A zagotovo ne bomo spreminjali ničesar, radi imamo Killing Ground, radi imamo Metalhead in tudi Unleash The Beast. V bistvu smo z vsemi albumi od Dogs Of War dalje kar zadovoljni. In veliko našim starejšim fanom je všeč to kar smo, kajti igramo tudi nekoliko več klasičnega rocka. Prav tako smo sedaj všeč tudi veliko mlajšim fanom, tako da bomo na novem albumu zelo verjetno ostali precej blizu Killing Ground stilu. Pesmi seveda ne bodo enake, bo pa stil, všeč nam je te vrste zvok, ki ga imamo sedaj.

MATJAŽ:
Sedaj izdajate albume na dve, tri leta, v osemdesetih ste izdajali vsako leto. Album, turneja, album, turneja in tako dalje.

BIFF:
Jah, obkrožali so nas požrešneši, požrešne barade, ki so jemale naš denar. Pravzaprav bi lahko nov album izdali že januarja 2004, a s Killing Ground in nato Heavy Metal Thunder smo bili tako zelo zaposleni, da res nismo imeli časa. Ugled banda se je v zadnjem času zelo povečal in vsepovsod smo igrali velike festivale z Iron Maiden, Whitesnake in bili smo zelo zaposleni. V enem dnevu smo imeli tudi dva nastopa. V Italiji smo igrali na Gods Of Metal festivalu, nato pa smo odleteli v Nemčijo in in igrali na Rock Hard festivalu. Bili smo zelo zaposleni z bandom, poleg tega pa moramo najti tudi čas za svoje družine.

MATJAŽ:
Kaj je potem res bilo v osemdesetih, je bila situacija na trgu takšna, da ste bili prisiljeni vsako leto izdajati albume?

BIFF:
Stvar je taka. Izdali smo Wheels Of Steel album, ki je zelo hitro postal izredno uspešen in za ta album smo naredili eno kratko turnejo. Bila je res kratka, po Angliji in Evropi smo igrali z Judas Priest in to je bilo to, konec. Nato smo šli takoj nazaj v studio in posneli Strong Arm Of The Law. Mogoče bi morali biti po Wheels Of Steel na turneji veliko več časa, za ta album sploh nismo bili na turneji po Ameriki. Po Strong Arm Of The Law pa smo šli na turnejo po Ameriki in Američani so bili prepričani, da je Storng Arm Of The Law naš prvi pravi album, ne Wheels Of Steel, saj veš, kaj mislim. A najti čas za vse stvari je vedno osnovni problem.

MATJAŽ:
Z vami, Iron Maiden in Def Leppard je New Wave Of British Heavy Metal doživel pravi vzpon. Tudi Judas Priest so bili že zelo uspešni. Zakaj so po tvojem mnenju Iron Maiden in Judas Priest postali tako veliki, vi pa ste vedno bili nekako v ozadju?

BIFF:
Pravzaprav so bili Judas Priest takrat že zelo veliki. Mislim, da je bila ključ uspeha Iron Maiden Amerika, tam so zelo hitro postali prave zvezde, nam pa to ni nikoli uspelo. Power And The Glory se je tam uvrstil na lestvice, prodali smo preko pol milijona izvodov a mislim, da so Iron Maiden bili enostavno boljši kot celota. Bili so veliko bolj osredotočeni, točno so vedeli kaj hočejo, saj veš, kaj mislim povedati. The Number Of The Beast album je bil prava uspešnica v Ameriki in vse je bilo povezano s to protisektantsko zadevo, čaščenjem hudiča in podobnimi zadevami, s katerimi so dobili veliko publicitete. Podobno je bilo, ko je Ozzy Osbourne odgriznil glavo golobu. To jih je naredilo velike, mi pa nikoli nismo naredili nekaj res kontroverznega, nismo pisali pesmi o hudiču in podobnem, pisali smo bolj “prizemljene” pesmi. Mogoče so si Američani želeli nekaj bolj nevarnega, ne vem.

MATJAŽ:
Po drugi strani so bili Def Leppard mehkejši in prav tako zelo uspešni v Ameriki.

BIFF:
Ja, bili so, vendar za Def Leppard ne bi rekel, da so metal band. Šli so v drugo smer, k pop rocku, k radiu orientirani glasbi. Pri njih je bilo tako, da so potrebovali pet let, da so posneli album in vsaka pesem je bila narejena po koščkih, sproducirana za radio, za ameriške radie pravzaprav. Všeč so mi njihovi albumi, rad imam Pyromanio in oni drugi album, Hysteria, sta odlična albuma, a to nista metal albuma. Sta bolj kot John Waits ali nekaj podobnega, nista heavy, težka, a sta mi vseeno všeč. To je bolj glasba za dekleta, kar pa seveda ni nič narobe, tako pač je. Mi smo igrali z Mötley Crüe po Ameriki, skupaj smo bili na šest mesecev dolgi turneji. Bili so kar heavy band, a med občinstvom so bili le kakšni štirje fantje he, he, he. Ko smo bili na odru, smo stali pred štiri tisoč dekleti. Kar mi je bilo zelo všeč, odlično za moj ego… Vseeno, bilo je odlično, zelo smo se zabavali. Nismo pa bili vajeni tega, kajti večina naših evropskih fanov so bili moški najstniki. Tudi dekleta, a ne na tisoče in tisoče. Mislim, da nikoli nismo dovolj dobro izgledali, mogoče moj glas ni bil dovolj globok, kaj pa vem.

MATJAŽ:
Nekoč si dejal, da je Innocence Is No Excuse vaš Def Leppard album?

BIFF:
Ja, a samo zato, ker nas je stal pravo bogastvo. Porabili smo leto dni, da smo ga posneli in zanj zapravili milijone funtov. Bila je dobra zabava.

MATJAŽ:
Je bil to ta album, pri katerem ste razbijali hotelske sobe in podobno?

BIFF:
No, nismo ravno razbijali hotelskih sob. V glavnem smo hodili le po zabavah in poizkušali izvedet, kje so prebivale kakšne manekenke. V glavnem smo se ukvarjali s takimi stvarmi.

MATJAŽ:
In v kakšnem odnosu ste bili z Iron Maiden ter Judas Priest?

BIFF:
V dobrem, še vedno smo dobri prijatelji.

MATJAŽ:
Ko že govoriva o Judas Priest. Sedaj se je k njim vrnil Halford, si mogoče lahko predstavljamo skupaj na turneji vse tri velike bande, Iron Maiden, Judas Priest in Saxon?

BIFF:
Da bi kdaj igrali skupaj?!? He, he, he. Ojoj, res si ne morem predstavljati Iron Maiden in Judas Priest igrati skupaj. Med njimi je bilo vedno nekaj slabe krvi. A vendar, mi bi igrali, jebi ga, mi bi bili sigurno zraven. In očitno je, da bi mi bili headlinerji he, he, he. Oni se nikakor ne bi mogli dogovoriti, kdo bi igral kot headliner, tako da… Ja, to bi bilo zelo kul.

MATJAŽ:
Skozi leta ste igrali ogromno koncertov in nekatere pesmi praktično vedno igrate.

BIFF:
Niti jih ni veliko. Naša set lista ima okoli sedem pesmi, ki jih igramo vedno, ostale pa menjamo. Nocoj bomo imeli drugačno set listo kot včeraj. Vseskozi jo spreminjam, kar ostali v bandu sovražijo. Pri sebi si mislijo: “Kaj hudiča bo izbral za naslednjo pesem?”

MATJAŽ:
In kako se počutiš, ko igrate recimo Strong Arm Of The Law že desettisočič?

BIFF:
Strong Arm Of The Law je nenavadna pesem in pravzaprav je ne igramo vedno. Ima ta boogie beat, ki je nekoliko starinski. Tako da jo igramo včasih, ne pa vedno.

MATJAŽ:
Crusader pa …

BIFF:
Crusader, moramo igrati Crusader, kajti to je ena naših najpopularnejših pesmi. Obožujemo igrati Crusader. Ko igraš glasbo za fane, ki so resnično predani tem stilu glasbe, moraš igrati pesmi kot Crusader, Princess Of The Night, to so heavy metal himne in občinstvo jih rado sliši in mi jih radi igramo. Drugače bi bilo, če bi igrali pred ljudmi, ki bi dejali: “Ahh, sranje,” a temu ni tako, občinstvo obožuje te pesmi in so del njihovega življenja. Veliko je mladih fanov, ki so nori na Crusader, to je neverjetno. Na koncertih petnajst, šestnajst let stara mladina poje besedilo pri Crusader, ki je bil napisan pred njihovim rojstvom. To pokaže, kako dobra pesem je. Na tak način smo tudi lahko preživeli, Iron Maiden pravzaprav tudi, Judas Priest in vsi ti bandi kot Motörhead. Na naših koncertih niso le ljudje iz osemdesetih, čeprav je kar nekaj starejših fanov, kar je tudi zelo dobro. A občinstvo je zelo mešano in tako tudi mora biti. Fani iz osemdesetih so sedaj odrasli, se poročili, se ukvarjajo s svojimi stvarmi in mogoče sploh ne hodijo več na koncerte. Mogoče še kupujejo naše plošče, a na koncerte v glavnem ne hodijo več, ker je vroče, zatohlo, publika skače in podobno. A naše občinstvo je zelo mešano, nekateri vedno s seboj pripeljejo tudi svoje otroke. Nekaj let nazaj smo na Nizozemskem igrali z Deep Purple in razlika v letih med občinstvom je bila neverjetno velika. Med našim nastopom so bili Saxon fani v prvih vrstah in ko smo končali, so vsi šli nazaj in spredaj so ostali ljudje z dolgimi bradami in zgledali so zelo čudno he, he, he. Bili so nekako naših let, a zgledali so zelo čudno, res težko opišem, kako je bilo. Vendar imam sam zelo rad Deep Purple, ne razumi me narobe. Ker so ostali v stilu Smoke On The Water jim ni uspelo zbrati novega občinstva. Ljudje prihajajo na njihove koncerte poslušati Smoke On The Water, Child In Time in vse te podobne zadeve, ne pa novega materiala. To je problem, ki ga imajo nekateri bandi. Mi smo srečni, da še vedno lahko pišemo pesmi, ki so ljudem všeč.

MATJAŽ:
Deep Purple so ravno igrali v Sloveniji in na Hrvaškem.

BIFF:
Ja, vem, da so in to s trga vzame veliko denarja. Vseeno upam, da bo tudi danes kdo prišel in si ogledal nas.

MATJAŽ:
Še nekaj glede Crusader. Ga še vedno igrate s tako željo, močjo, kot pred dvajsetimi leti?

BIFF:
Ja, seveda, Crusader je kul igrati. To je prava stadionska rock pesem, večje je občinstvo, bolje je igrati pesem kot Crusader. To res ni pesem za v klub. A tudi tu zveni kul.

MATJAŽ:
Dve leti nazaj ste ponovno posneli svoje stare klasike in jih izdali na Heavy Metal Thunder albumu. Zakaj ste se odločili za to potezo?

BIFF:
Bili smo naveličani vsega, kajne (pogleda proti Dougu)? S tem smo začeli že nekaj časa nazaj, na Metalhead albumu. Mislim, da smo osnove za vse pesmi posneli v večerih proti koncu snemanja. Potem smo malo počakali in vse vokale sem odpel med snemanjem Killing Ground albuma. Želeli smo posneti nove verzije, ki bi se jih lahko poslušalo glasno. Imeli smo občutek, da verzije z vinyla niso bile dobro prenešene v digitalno obliko na CD. Verzije na vinylih zvenijo veliko bolje in tako smo se odločili, da klasike, ki jih igramo v živo, posnamemo na novo. In pravzaprav se sedaj slišijo zelo dobro, lahko jo poslušaš na radiu in zvenijo kul, ne zvenijo kot neko škripanje. Nekatere od teh starejših pesmi so bile posnete mono, ne stereo… To ima opraviti tudi s ponosom imeti pesmi, ki zvenijo odlično. A originalni posnetki seveda še vedno zvenijo prav tako dobro. Recimo za Dallas 1PM mislim, da ne bi mogli posneti boljše verzije od originala. Je zelo atmosferičen z digitalnimi efekti, zveni res kul.

MATJAŽ:
Ne dolgo nazaj ste izdali tudi DVD. Mislim, da gre za eno najboljših DVD izdaj v metalu.

BIFF:
Ja, tako pravijo vsi, ki so ga videli. Tudi nam je všeč, radi imamo DVD, vse, pakiranje in booklet, fantastičen je, tudi naslov je dober, Saxon Chronicles. Mislim, da se je band v zadnjem času približal neke vrste srednjeveški, viteški tematiki. Čutimo, da ime Saxon mora biti usmerjeno bolj proti tem zadevam in v tej smei so tudi naša prizadevanja. To smo počeli, ko smo napisali Crusader, to smo bili takrat in takšni želimo biti tudi v prihodnje. Ne želimo iti stran od tega in pisati: “Baby, jaz te ljubim, ker imaš majhne gležnje.” To pač ni za nas. Mi smo bolj klasični heavy metal band in pišemo o klasičnih metal temah.

MATJAŽ:
Na zadnjih turnejah ste vedno imeli dve, tri predskupine. Kakšen je vaš odnos do the bandov, ki nastopajo z vami?

BIFF:
Na zadnji turneji, Heavy Metal Thunder Tour smo imeli s seboj tri novejše bande, ki so se zelo izkazali. Mi smo jim pomagali po naših najboljših močeh in turneja je bila res uspešna. Za to turnejo smo si želeli bande, ki bi jih ljudje zelo radi videli in Doro, Saxon, Circle II Circle je zelo dober paket. Veliko je dobre glasbe in fani morajo ostati dolgo časa, tako do včasih ko pridemo mi na oder, se moramo še izdatneje izkazati, kajti Doro je fantastična. A to je dobro za nas, želimo se izkazati, trdo delati, nočemo nobene lahke poti. Kakorkoli že, paket je zelo dober za fane, kajti zraven je tudi Zak iz Savatage in ljudi zelo zanima, kaj počne sedaj.

MATJAŽ:
Kakor mi je znano, na tej turneji igrate vsaj dve uri.

BIFF:
Včasih že, ne vedno, samo takrat, ko…

MATJAŽ:
Nocoj boste?

BIFF:
Ne vem, veliko je odvisno od publike. V Atenah smo igrali dve uri in pol in to je bil res poseben koncert. V osnovi je nastop dolg uro in pol in če igramo več, igramo več. Če ne igramo več, je to lahko zaradi milijon razlogov. Lahko je zaradi tega, ker publika ni dovolj glasna, ali moramo zgodaj oditi naprej na naslednji koncert, včasih začenjamo prepozno, včasih nam gredo na živce monitorji. Tako da, če ne igramo več kot uro in pol, potem nikar ne mislite, da se dogaja kaj drastičnega, svoj set smo odigrali in tako pač je. Če pa se vse odvija odlično, imamo fantastično publiko, potem bomo zagotovo nadaljevali. Ampak publika si mora želeti več pesmi, mora jih zahtevati. Vse se vrti okoli zabave, publika mora delati za nas, tako kot mi delamo za publiko, čisto enostavno je to. Ponekod občinstvo natančno ve, kaj mora početi, da mi dolgo ostanemo na odru. V nekaterih nemških mestih to zelo dobro vedo, tako da šele po treh urah zapustimo oder. A do tega mora priti publika sama, jaz jim tega ne bom govoril, kajne?

MATJAŽ:
Velikokrat se zgodi, da igrate pesmi po željah občinstva.

BIFF:
Zelo težko je sestaviti set listo, kajti vsak ima svoje najljubše pesmi. Na primer v Solunu je publika vzklikala Ride Like The Wind in smo ga igrali. Nekdo je ves večer vpil Forever Free, tako da sem si rekel, če on že cel koncert vpije Forever Free, potem mu jo bomo zaigrali. Večina publike je bila “Oh ne, igrajte kaj drugega,” a zaigrali smo samo zanj.

MATJAŽ:
Bi potem lahko igrali vsako pesem, ki bi si jo publika zaželela?

BIFF:
Mislim, da če jo band zna zaigrati, potem bi jo.

MATJAŽ:
Znate zaigrati vse svoje pesmi?

BIFF:
Večino popularnih že znamo zaigrati. Na vsakem albumu imamo nekaj pesmi, ki jih lahko zaigramo. Z Innocence Is No Excuse lahko igramo Broken Heroes ali katero izmed ostalih, naš repertoar je res širok… Moramo imeti kar velike možgane, da si vse zapomnimo, he, he, he.

MATJAŽ:
In kako potem vsak večer sestavljaš set listo?

BIFF:
No, set listo imamo, a se je ne držim. Ne vem, občinstvu pustimo naj se določi, kaj želi slišati, ali pa sam od nekje dobim kakšno inspiracijo. Ne maram vsak večer peti istih pesmi, to mi je zelo dolgočasno. Če si greš na turneji en band ogledati trikrat in pevec poje vedno iste stvari potem si misliš: “Ojoj, kaj pa je ta bral za en scenarij?” Rad imam več zabave, rad se igram z občinstvom. Čisto naravno je, da občinstvo pustiš biti tiho, da jim pustiš tudi, da se spočijejo, rad se grem igrice z njimi. Recimo veliko nemških bandov med pesmimi začne vzklikati “Ja, ja, ja, ja, ja, ja, ja”, naslednja pesem, “Lalala”, “Ja, ja, ja, ja, ja, ja, ja,” tako gre pri njih… Mi se res ne gremo takih stvari, mi imamo radi, da ko končamo pesem, le pogledamo občinstvo in potem so vsi nekako zmedeni in mi čakamo, kaj se bo zgodilo. Tudi mi delamo “Ja, ja” a nikoli med pesmimi, he, he, he, to je nemška zadeva. Gamma Ray na primer to počnejo vseskozi. “Katere pesmi pa ste igrali,” jih vprašaš in oni: “Igrali smo to in to in ja, ja, ja, ja…” Nekatere bande je strah tišine med koncertom, pri angleških bandih pa ni nikoli tako, kajti mi se znamo zabavati iz teh zadev. Motörhead so briljantni pri tem, oni odigrajo pesem in potem je čista tišina. Nato gre kitarist do Lemmyja in reče: “Lemmy, reci jim naj odjebejo” in potem Lemmy glasno: “Fuck off.” Nikomur iz občinstva ni nič jasno, sprašujejo se, kaj to pomeni. To je zelo zabavno, tipična Monty Python zadeva, gre za pravi angleški humor.

MATJAŽ:
Zadeva Oliver/Dawson je sedaj končana…

BIFF:
Sedaj je končana. Kot sem rekel nekomu včeraj,ali bodo ljudje kdaj nehali vlamljati v avtomobile in krasti avtoradie? Ne. Tako da mislim, da tudi onadva nikoli ne bosta nehala biti neumna. Sedaj smo bili že trikrat na sodišču zaradi tega in čas je že, da končata s tem sranjem in nehata biti neumna in otročja. Če bosta nehala ali ne, res ne bi vedel. Tako zelo sta neumna, da mislita, da gresta lahko na Poljsko ali nekam drugam in igrata na nekakšnih bikerskih festivalih. Ne vem, ali je tako zelo težko preprečiti promotorjem organizirati njune koncerte, še posebno na Poljskem, tudi v Sloveniji bi se lahko to zgodilo in kjerkoli že. Potem moramo v teh državah najemati odvetnike in jih tam tožiti. A naša spletna stran je že zelo obširna in ljudje nas obveščajo o teh stvareh. Mislim, da se sedaj fani vedno pozanimajo ali igramo Saxon ali onadva. Bomo videli, kaj bosta počela v prihodnje.

MATJAŽ:
Pred nekaj leti smo šli na biker festival v Italiji, kjer so igrali DIO. Pridemo tja, kupimo vstopnice in glej, Saxon tudi igrajo. Vaša slika z Unleash The Beast albuma je bila na flyerju. Potem pa se je začelo in na oder je prišel nek smešen tip, ki ni bil Biff.

BIFF:
To mora biti res čudno za ljudi, kajti on niti slučajno ne poje tako kot jaz, poje bolj v stilu Iggy Popa. Mislimo, da je njihov band nekako razdeljen na dva dela. Pevec in kitarist na eni strani sta mahnjena na make up, glam rock sceno. Kot da bi bila zaprta v krsti kakih deset let in potem naenkrat skočila ven. Potem pa sta na drugi strani Dawson in Oliver, ki zgledata kot nekakšna zidarja ali nekaj podobnega, res zgledata čudna. Bobnar pa je nek debelinko v ozadju, tako da je vse skupaj zelo čudno. So nekakšen miš maš, niso čisto pri pravi. Oliver in Dawson sta bila člana Saxon in morala bi si zaslužiti živeti od imena Saxon, ne pa da nategujeta fane, to je stvar vsega. Pravita, da sta originalna Saxon, a če bi bila, potem ne bi uporabljala mojih slik in podobno. Veš, pred menoj in Paulom Quinnom ni bilo nobenih originalnih originalnih Saxon. Band je prišel skupaj in potem smo se poimenovali Saxon. Onadva govorita naokoli, da sta imela band z imenom Saxon in da sem se jaz potem pridružil kasneje. To je totalno sranje.

MATJAŽ:
Kako dolgo pa še nameravate ostati v glasbi?

BIFF:
Hm, o tem res ne premišljujemo. Mogoče do Nizozemske, he, he, he… Ne, res ne vem. Sedaj je veliko težje, kot je bilo v osemdesetih. Že takrat pa je bilo težko. Danes ne delamo več toliko kot včasih. Če bi, potem bi bili devet mesecev na leto zdoma. A takrat ko si še sam, greš lahko na turneje, ga serješ naokoli… Tako da danes ne igramo več toliko kot včasih. To velja tudi za Iron Maiden in Judas Priest.

MATJAŽ:
Doro bo v nekaj dneh praznovala dvajseto obletnico svoje glasbene kariere. Kako ste vi praznovali to obletnico?

BIFF:
Ja, ona bo headliner na tem koncertu, mi pa bomo kot posebni gostje nastopili pred njo. Mislim, da nismo posebej proslavljali te obletnice. Mislim, da smo jedli sendviče, he, he. Naslednje leto bomo v Wacknu praznovali svojo petindvajseto obletnico in po vsej verjetnosti bo tudi turneja jubilejna. A ne vem, če bomo pripravili kaj drugačnega, že tako ali tako delamo veliko različnih stvari. Mislim, da sploh ne bi mogli pripraviti kaj zelo posebnega, kaj? Mogoče bi lahko šli na turnejo in cel večer igrali eno samo pesem, to bi bilo nekaj drugačnega, vsakič v drugačnem tonovskem načinu, potem bi bilo okoli štirinajst različnih verzij, he, he, he. Naši starejši albumi se v zadnjem času prodajajo zelo dobro in vedno lahko izberemo drugo pesem s posameznega albuma. S prvega včasih igramo Stallions Of The Highway, včasih Backs To The Wall, malo mešamo. Igramo tudi stvari kot Rock The Nations, tako da odigramo nekaj pesmi z vsakega albuma, ki jih ponavadi na turnejah nismo dosti igrali.

MATJAŽ:
OK. Biff, hvala lepa. Želim vam uspešen koncert. Povej še kaj vašim fanom tu v Sloveniji.

BIFF:
Zelo radi bi igrali v Sloveniji in mogoče bomo naslednje leto lahko prišli in prinesli s seboj orla. To bi bilo odlično, ne? To bi bilo res kul, kajti ko s seboj prinesemo orla, je res veličastno, veliko ognja in pirotehnike. Slovenijaaaaa, yeah!