Fragments Of Unbecoming

Fragments Of Unbecoming so leta 2000 v Južni Nemčiji ustanovili ljubitelji old-school švedskega death metala. Čez slabi dve leti so v Stellwerk Studiu posneli Bloodred Tales – Chapter I The Crimson Season, ki jim je skupaj z udeležbo na “Best Of Unsigned” kompilacijah revij Rock Hard in Heavy Oder Was?! prinesel podpis z Metal Blade Records. Tam so konec januarja izdali album Skywards – A Sylphe's Ascension. Vse o albumu in bandu je povedal njihov ustanovni član, kitarist Sascha Ehrich.


MATJAŽ:
Pozdravljen. Naj vam sprva čestitam za zelo dober album. Skywards – A Sylphe's Ascension nas spominja na zlate čase švedskega (göteborškega) death metala. Kakšne so prve reakcije na album, predvidevam, da ne slabe?

SASCHA:
Hvala za komplimente. Do sedaj so bile reakcije medijev zelo zadovoljive, ponekod presenetljivo dobre. Seveda smo dobili tudi nekaj negativnih odzivov, a gledano v celoti si res nisem mogel predstavljati, da bo večina, ki posluša metal glasbo, tako fascinirana nad našimi kompozicijami. Moram pa reči, da je to šele naš prvi pravi album in da smo z njim dosegli veliko širši krog poslušalstva. Kakorkoli že, odzivi so sprožili plaz intervjujev in na splošno povečano zanimanje za Fragments Of Unbecoming. To je bil za nas zaenkrat tudi eden izmed glavnih ciljev in zato smo zelo zadovoljni z albumom.

MATJAŽ:
Reakcije in konec trdega dela za album so bile kar pravšnje za večje proslavljanje sedaj okoli novega leta. So bile zabave kaj intenzivnejše v primerjavi s preteklimi leti?

SASCHA:
Pravzaprav niti ne. Mogoče zato, ker Skywards še ni izšel okoli novega leta, ampak šele proti koncu januarja. Za novo leto smo bili vsi člani banda razkropljeni vsak na svojem koncu in zato nismo imeli nekega skupnega praznovanja. Vsak posameznik je praznoval po svoje.

MATJAŽ:
Fragments Of Unbecoming je novo ime na death metal sceni, še zelo neznano, ne samo pri nas v Sloveniji, ampak tudi na splošno v mednarodni sceni. Lahko na kratko predstaviš vaš band, da vas bodo metal fani tu lažje spoznali?

SASCHA:
Avgusta leta 2000 sva se s Stefanom (tudi kitaristom pri Veneral Disease, sam pa sem bil kitarist pri Mortified) odločila ustanoviti neke vrste projekt, ki bi bil posvečen priljubljenemu švedskemu death metalu, v nasprotju s takrat veliko bolj v ameriški death metal orientiranimi bandi. Spomnim se, da sva takrat vadila nekaj temačnih melodičnih riffov in poizkušala določene strukture pesmi, da bi sploh dokončala kakšno pesem. Nato se je temu razdrobljenemu bandu pridružil bobnar Ingo (prav tako bobnar pri Veneral Disease) in začeli smo vaditi z naraščajočim entuziazmom. Po nekaj mesecih smo našega session basista zamenjali z Wollejem (v tistem času basistom pri Tombthroat) in vse bolj očitno je bilo, da postajamo pravi band. Kmalu zatem sem zaradi različnih glasbenih pogledov zapustil Mortified in vso pozornost sem začel usmerjati v nov izziv, ki smo ga poimenovali Fragments Of Unbecoming. Spomladi leta 2002 smo imeli pripravljenih dovolj pesmi in prvič smo se odpravili v studio ter posneli naš prvi srebrni plošček, kjer smo demonstrirali našo glasbo. Naslovili smo ga z Bloodred Tales – Chapter I The Crimson Season, z njim pa smo našli pot na Metal Blade Records, s katerimi smo maja 2003 podpisali za pet albumov. Natančno leto dni po izidu prvega dema smo že imeli pogodbo.

MATJAŽ:
S podpisom za Metal Blade ste dosegli nekaj, kar mnogim bandom ne uspe v mnogih letih; dobili ste veliko, pomembno metal založbo. Kaj je bilo odločilno, da so vas vzeli pod svoje okrilje, jih je bilo težko prepričati v vaše kvalitete?

SASCHA:
Težko je reči, če smo jih morali prepričati z našim, kot bi nekateri lahko rekli, talentom oziroma potencialom. Sigurno imaš prav, v undergroundu je na tisoče bandov, ki se borijo leta in leta, izdajajo en album oziroma demo za drugim in s tem poizkušajo opozarjati nase. Zato si lahko predstavljam, da so mnogi, ki mogoče dvomijo, če smo mi tisti, ki so si zares zaslužili resno pogodbo s tako renomirano in uveljavljeno založbo po le enem izidu, v bistvu demo posnetku. A če pogledaš z druge strani, je Fragments Of Unbecoming pravzaprav zasedba, ki se ukvarja z v današnjih modernih časih skoraj pozabljenim stilom metala in glede na naše izkušnje številno občinstvo željno pričakuje zasedbo, ki bi se zgledovala po zgodnjih časih švedskega death metala. Očitno so take zasedbe del nečesa “izgubljenega”, po čemer ostaja hrepenenje in mi smo del tega! Če pogledam nazaj na naš predstavitveni izid Bloodred Tales – Chapter I The Crimson Season, moram priznati, da smo vanj vložili ves svoj entuziazem z namenom javnosti predstaviti markanten in nepozaben izid in mimogrede, slavni urednik Chaos Mag revije ga je opisal kot vrhunskega med izidi novih izvajalcev. Poleg tega smo bili uvrščeni na dve zelo pomembni kompilaciji, posvečeni najboljšim nepodpisanim bandom, tako nacionalnim kot mednarodnim, ki sta kot dodatek izšli v dveh zelo znanih metal revijah z veliko naklado. Kot si lahko predstavljaš sta prav udeležbi na teh kompilacijah povzročili zanimanje založb za nas. Ko smo prišli v kontakte, smo na Metal Blade poslali zelo obsežen promocijski paket in dokončno so se odločili, da podpišejo z nami.

MATJAŽ:
Ne dogaja se zelo pogosto, da nemški bandi igrajo old school švedski death metal. Kako to da ste se odločili igrati tak stil in kateri so bili vaši vplivi, mogoče At The Gates in zgodnji In Flames ali dandanes manj poznani bandi kot A Canarous Quintet ali The Moaning?

SASCHA:
Uh, bolj ali manj nenavadno je, da se nekdo končno spomni na mogočne The Moaning. Mogoče si pozabil na Unaminated in Eucharist. Pravzaprav, kot se spomnim je bil moj prvi kontakt z death metalom pravi švedski, Edge Of Sanity – The Spectral Sorrows ter Dark Tranquillity – Skydancer in ti dve plošči sta definitivno spremenili moj pogled na glasbo v celoti. Po mojem mnenju je švedski death metal nekaj genialnega in zelo unikatna oblika glasbe. Vedno sem užival ob poslušanju bandov kot Edge Of Sanity, At The Gates, Unanimated, Carcass, Dissection, Opeth, Katatonia in mnogih drugih, ki so igrali ta edinstven stil death metala, napolnjen z brutalnostjo, agresivnostjo ter umirjenostjo, harmonijo ter disharmonijo, temačno melanholijo ter živahnostjo ali da ne pozabim, napolnjeno z nepozabnimi akustičnimi in instrumentalnimi skladbami. Pravi užitek je poslušati nižje uglašene kitare, ki igrajo “twin” melodije in surove vokale, ki kričijo, kot da bi nekdo klal njihove duše. K temu moraš dodati čudovit in nezamenljiv zvok švedskih studijev kot Sunlight, Unisound ali Fredman in perfekten izid je pripravljen na osvajanje. Pravim ti, leta 1994 ali 1995 sem prvič slišal Darkday z Edge Of Sanity albuma The Spectral Sorrows in še danes občudujem ta edinstven izdelek umetnosti. Tudi danes je v švedskih bandih veliko odličnega potenciala, vzemi za primer bande kot Defleshed, Kaamos, Non Exist, Repugnant, Soilwork in tako dalje. A ne razumi narobe mojega stališča do glasbe, fanatik sem tudi v odnosu do ameriškega death metala in včasih raje poslušam ameriške bande. Posebno prva Hate Eternal plošča je ena mojih najljubših vseh časov, kajti to je definitivno eden od spomenikov death metala!

MATJAŽ:
Kako gledaš na göteborško sceno danes in na njen razvoj skozi devetdeseta?

SASCHA:
Stilske spremembe, ki so se začele dogajati v švedskem death metalu so bile eden glavnih razlogov, zakaj sem se odločil ustanoviti Fragments Of Unbecoming. Resnično pogrešam ta old-school zvok in surovost starejših izdelkov. Včasih, ko poslušam zaprašene vinyle od Carnage, Entombed, Dismember, Carcass se mi poraja občutek, da so ti starejši albumi narejeni popolnoma osvobojeni vseh pritiskov in v glavnem temeljijo na strastnem pisanju pesmi, kjer številka prodanih albumov ni bila niti najmanj pomembna. Produkcije so imele svojo dušo in predstavljale so ogromen prostor za dihanje. Če pogledam današnje izdaje albumov tudi ti sploh niso dolgočasni, obstaja nekaj čudovitih bandov kot Eternal Lies, Kaamos, Unmoored itd., a na splošno imam raje starejše. Danes nekateri albumi pri zvoku pretiravajo z modernostjo in sintetičnim zvokom, kar velja tako za nove kot stare bande. Seveda se je napredku, ki ga omogočajo moderne tehnike snemanja nemogoče izogniti, a še posebno kar se tiče death metala, starejše tehnike posedujejo več duše.

MATJAŽ:
Vašemu prvemu izidu je naslov Bloodred Tales – Chapter I The Crimson Season, albumu pa sedaj Skywards – Chapter II A Sylphe's Ascension. Kako to, da ste se odločili imenovati izide s poglavji? Ali je mogoče razlog za takšno poimenovanje v kakšni povezavi med izidoma?

SASCHA:
Naslova nista bila izbrana s kakšnim posebnim razlogom, da bi povezovala oba izida. Ideja je bila le ta, da v naslovih obdržimo neko zaporedje, kontinuiteto. Ne vem, mogoče bo naslednjemu albumu naslov ... – Chapter III ......, kdo bi vedel? Tudi na področju besedil med izidoma ni povezave. Kar pa se tiče same glasbe lahko rečem, da med obema izidoma praktično ni nobenih posebnih razlik. Skywards lahko opišemo kot neposredno nadaljevanje, kjer smo leta 2002 končali z Bloodred Tales. Če pogledamo stilske elemente, praktično nismo ničesar spreminjali. Z moje osebne perspektive se mi zdi zelo pomembna zamenjava instrumentalnih električnih kitar na Bloodred Tales z akustičnimi, s katerimi nam je na Skywards uspelo vnesti čisti naraven zvok in atmosfero. Akustične kitare nudijo nek globlji šarm. Sledili smo poti, ki smo si jo zastavili na Bloodred Tales, poleg tega pa smo razvili sposobnosti in zmožnosti pisati bolj intenzivne in strastne skladbe. Za nas je zelo pomembno, da vsak, ki posluša Skywards album v njem prepozna, da je to lahko samo Fragments Of Unbecoming album.

MATJAŽ:
Kako pa je z naslovnico? Je tu mogoče najti povezavo z albumom? Za death metal album takšna naslovnica ni ravno običajna.

SASCHA:
V trenutku, ko sem začel razmišljati o izgledu naslovnice, mi je bilo najbolj pomembno, da sta naslovnica in naslov albuma Skywards barvno in tematsko usklajena. Zato sem v glavnem uporabljal modro in belo barvo, ker to sta elementarni barvi nebes. Mogoče je tudi to, da raje ustvarjam enobarvne slike, ker ustvarijo posebno atmosfero in razpoloženje. Naslovnica je v bistvu mešanica slikanja s čopičem in digitalne risbe oziroma kompozicije. Želel sem ustvariti naslovnico bogato s svetlobo in pokazati neke vrste refleksijo pojma vzpenjanja v nebo. Na skrivnosten način sem na naslovnico kot očitno podrobnost dodal silfo (poetično: elementarno bitje, povezano z zrakom, vetrom in dihom, ki je inkarnirano kot lepo žensko bitje, vila). Do sedaj je že vsakdo, vključno s tabo opazil, da ne gre za tipično death metal naslovnico in da se močno razlikuje od prevladujočih, krvavih naslovnic. Na splošno je naslovnica vedno prvi stik z nekom, ki bi se lahko zanimal za band. Ponavadi sam vedno zbiram ideje, ki se mi trenutno pojavljajo v mislih, posebne slike iz mojega vsakdanjega življenja ali osnutke, ki se razlikujejo od tipičnih stilističnih in umetnih elementov.

MATJAŽ:
Album ste producirali sami. Kako ste zadovoljni z rezultatom? Je to tisti pravi zvok, ki ste si ga predstavljali za svojo glasbo, ali so vendarle nekje zunaj (verjetno na Švedskem) producenti, s katerimi lahko v prihodnje dosežete ta najboljši zvok, ki si ga želite?

SASCHA:
Na nek način nikoli nisi stoodstotno zadovoljen s svojim snemanjem tako z glasbenega kot zvokovnega vidika. Za prihodnost bi bila prava katastrofa, če bi že sedaj dosegli perfekten zvok. Vedno moraš imeti nekaj rezerve, a prav tako moraš napredovati na področju komponiranja in snemanja. Med zadnjim snemanjem so se mi tu in tam porajale ideje, kako bi pri Fragments Of Unbecoming v prihodnosti lahko vse skupaj izgledalo, to pomeni, na katere stilistične elemente bom moral biti v prihodnje pozoren medtem ko bom delal na novih strukturah pesmi. Vseeno lahko ponosno priznam, da nam je na nek način uspelo pri Skywards ustvariti tak zvok, ki so ga imeli bandi na ploščah pred okoli desetimi leti. Nekateri bi temu lahko rekli anahronizem, a skozi naše oči ni nič preproducirano oziroma ne zvenimo kot milijon bandov danes. Zvok na Skywards je profesionalen a unikaten, bolj naraven in surov. V mislih smo že imeli, da bi sodelovali z zelo znanim švedskim producentom, a v tem primeru obstaja velika nevarnost, da bi te sodili kot navadno kopijo švedskih bandov. Če zaključim na kratko, nekaj elementov je, katere bomo morali optimizirati na naslednjem albumu in brez problemov si lahko predstavljam, da nam bo to uspelo narediti tudi tu v Nemčiji, pa naj bo s slavnim in manj znanim producentom.

MATJAŽ:
In kje se bolje počutite, v studiu ali na odru?

SASCHA:
Bolj ali manj je to odvisno od faktorjev kot razpoloženje, adrenalin in želja nastopati pred privlačnim občinstvom. Pri meni je včasih tako, da raje ves svoj entuziazem in moč investiram v pisanje in aranžiranje kompozicij v vadbenem prostoru ali v studiu. Vedno je enkratno posneti pesem s profesionalno opremo, kajti ob tem se ti ponuja priložnost izkusiti določene kompozicije v popolnoma novih dimenzijah. Res si ne morem predstavljati, da bi izgubil ta impulz, medtem ko bi dolgo časa preživel na turnejah, kot to počnejo mnogi slavni bandi. Po drugi strani me med igranjem pogosto prevzame ta fascinacija odra, igrati pesmi glasno in udarno kot se le da. V vsakem primeru je death metal, če pogledaš njegove osnove in korenine narejen zato, da se ga igra na odru v živo in mi sigurno sledimo temu temeljnemu instinktu. Da ne bi več dolgovezil, za Fragments Of Unbecoming si jaz predstavljam, da je igranje v živo po pomembnosti enakovredno studiu.

MATJAŽ:
Kakšne koncertne aktivnosti lahko pričakujemo od vas v letu 2004? Mogoče kakšno turnejo, festivalske nastope?

SASCHA:
Vsekakor želimo nastopati na koncertih in festivalih, kolikor je to le možno. Naj omenim velik festival, na katerem bomo nastopili poleti, igramo na Summer Breeze festivalu, kar je za nas velika čast! Nekaj koncertov in underground festivalov je tudi že potrjenih, kar si lahko ogledate na naši spletni strani. Kar se pa tiče planov za turnejo naj povem, da ne nameravamo iti na obširne turneje, kajti vsak od nas dela vsak dan, cel teden, cel mesec… Poleg tega pa tudi ni lahko priti na turnejo. Mogoče se bo ponudila možnost igrati kot predskupina na nekaterih nemških delih posameznih turnej. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

MATJAŽ:
Hvala ti za intervju. Veliko sreče z albumom in bandom nasploh.

SASCHA:
Pa sva prišla do konca. Zahvalil bi se ti za zanimiv intervju, v veselje mi je bilo odgovarjati na vprašanja. Še naprej delajte tako z webzinom in upam, da se nekoč srečamo na kakšnem koncertu ali festivalu. Pozdrav vsem, “keep the old Swedish Death Metal spirit alive!” Če želite kaj več vedeti o bandu, obiščite našo uradno spletno stran: www.fragmentsofunbecoming.com.