Therion

V okviru medijskega sodelovanja objavljamo intervju s Christoferjem Johnssonom, vodjo skupine Therion, ki sta ga opravila naša člana Gorjanec in Šujo v oddaji Težki časi na Radiu Bob.

Pogovor je tekel predvsem o prihajajočem trojnem albumu Beloved Antichrist ter njihovi evropski turneji, v okviru katere se bodo 4. marca ustavili tudi pri nas, Christofer pa je povedal tudi nekaj zanimivih stvari o sebi in samih Therion.

Celotnemu posnetku oddaje lahko prisluhnete na tej povezavi.

GORJANEC: Živijo, Christofer! Kako si?

CHRISTOFER: Živijo! Zelo dobro, hvala. Dajem veliko intervjujev in mi že pojenja glas, ampak to pač spada k mojemu delu.

ŠUJO: Verjetno so zadnji dnevi zdaj kar stresni zate, saj se jutri podajate na naslednjo veliko turnejo.

CHRISTOFER: Ja, nor urnik imamo.

GORJANEC: No, iskreno se ti zahvaljujeva, da si si nocoj vzel čas in da si v naši oddaji. Predlagam, da kar začnemo, prav?

CHRISTOFER: Absolutno.

GORJANEC: Therion si ustanovil pred izjemnimi 30 leti, ko si kot mulec štel komaj 15 let. Do danes si prehodil že dolgo pot. Najprej mi povej, kako si se razvijal kot glasbenik. Veliko ljudi verjetno ne ve, da je bil Therion prvotno death metalski projekt, zdaj po 15 albumih pa je nekaj povsem drugega. Kako je prišlo do tega?

CHRISTOFER: Vedno sem rad raziskoval glasbo. Death metal je bil nekaj zelo novega in praktično neznanega, ko smo začeli. Leta 1987 sploh ni bilo naokoli skupin, ki bi igrale death metal. Na začetku v bistvu nismo bili death metal band. Čisto na začetku smo zveneli bolj kot mešanica Slayer, Metallice in Motörhead. Thrash metal z nekaj noise/rokenrola in heavy metala. Leta 1988 smo nato preklopili na death metal, kar je bilo nekaj res novega in vznemirljivega. Potem smo preprosto nadaljevali z eksperimentiranjem. Da smo začeli preigravati death metal, je bilo takrat za nas eksperimentalno dejanje. Potem smo v death metal začeli vključevati klaviature, ženski vokal in orientalske melodije, nekaj klasičnih elementov in petja. Razvijali smo se naprej in korak za korakom je death metal potonil v pozabo. Na nek način bi lahko rekel, da si nisem nikoli zares premislil, ampak smo preprosto začeli eksperimentirati in nas je naša pot iz slayersko-motörheadovske podlage preko death metala ponesla v to, kar smo danes.

ŠUJO: Vaš zadnji album Les Fleurs du Mal je zanimiva in po mojem mnenju posrečena interpretacija francoskih pop pesmi iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Poln si presenečenj, ko je govora o zamislih za tvojo glasbo. Kakšno je ozadje novega albuma Beloved Antichrist?

CHRISTOFER: Prva stvar je ta, da to v bistvu ni novi album. Če omenim Jesus Christ Superstar, ne bi rekel: »Oh, to je odličen album.« Rekel bi: »Oh, to je rock muzikal, ki ga lahko kupiš tudi na CD-ju kot album.« In pri tem gre za isto stvar, s tem da nimamo denarja, da bi izvedli gledališko različico, tako da moramo najprej izdati CD. Torej je to nekaj takega, kot če bi uradno filmsko glasbo izdali še pred samim filmom, kar je nekoliko nenavadno. Ampak ekonomska realnost je takšna, kot je, in tako to je v življenju. Zato je težko razumeti ta izid, če ne veš, kaj pravzaprav poslušaš. Po nekaterih komentarjih sodeč, ko smo izdali del novega materiala – izdali smo digitalni single –, ljudje tega očitno niso dojeli. Mogoče bi, če bi uporabili pravilno izrazje, da je to rock muzikal ali rock/metal muzikal z opernim petjem. Moja založba, vključno z mano, je uporabila besedno zvezo rock opera, kar je nekoliko problematično, saj potem človek najprej pomisli na običajen metal album z zgodbo v besedilih, v bistvu pa gre za odrsko delo, kakršno je Jesus Christ Superstar ali Rock of Ages ali kaj v tej smeri. Služi pripovedovanju zgodbe z igralci na odru, to je to – projekt, ki smo ga izpeljali s Therion.


GORJANEC: Zanimivo. Beloved Antichrist je monumentalno glasbeno delo, ki je dolgo približno tri ure in pol, če se ne motim. Govora je bilo tudi o tem, da bi celotno produkcijo prenesli na oder. Se lahko tega mogoče že veselimo na vašem koncertu v Ljubljani?

CHRISTOFER: Ne, ne. Za kaj takega bi potrebovali 15 pevcev in pevk in ogromno denarja. Takšne produkcije ne moreš vsak dan seliti, ne moreš je en dan izpeljati v Parizu in naslednji dan v Frankfurtu itd. Potrebovali bi teden dni za vsako mesto; en dan za postavitev vsega, en dan, da se vse pospravi, in en dan za prevoz. Potrebovali bi torej vsaj en teden v vsakem mestu, da bi se izplačalo. In seveda oboževalcev Therion ne moremo nikoli povsem osrečiti; mislim, da nobenega oboževalca rocka in metala ni mogoče povsem osrečiti, ker imajo ljudje skrajno različna pričakovanja glede istih stvari. Ko bereš njihove odzive na novo pesem, se včasih sprašuješ, ali so poslušali isto pesem, ker so odzivi tako drugačni. Ampak trudimo se, da vsaj naredimo kaj več, kot se od nas pričakuje, in bomo najprej izpeljali običajno turnejo. Odigrali bomo naše klasike, da lahko ljudje spijejo kakšno pivo ob starih komadih in rečejo, kako je bilo včasih vse boljše ipd., nato pa bomo odigrali nekaj novih pesmi samo v koncertni obliki s tremi pevci, ki jih imamo običajno. Da naredimo interpretacijo muzikala in ga obravnavamo kot novi album ter odigramo nekaj novih pesmi. Po tem bomo poskusili z gledališko uprizoritvijo, kar bo kot čisti bonus. Če komu ni mar za rock opere, se mu ni treba ukvarjati s tem. To je običajen izid za ljudi, ki si najprej želijo njega in običajno turnejo.

GORJANEC: Aha, torej bo muzikal samo za tiste, ki so dejansko pripravljeni na to.

CHRISTOFER: Ja, ker ko bomo naredili gledališko uprizoritev, bo zelo usmerjena v mainstream. Ni variante, da bi oboževalci Therion lahko za en teden napolnili prizorišče v katerem koli mestu na svetu. To se pač ne bo zgodilo.

GORJANEC: Če gledaš na to iz zornega kota metalske scene, je to res nišni projekt; nekaj zelo specifičnega za metalsko občinstvo.

CHRISTOFER: Moramo doseči občinstvo, ki obiskuje muzikale; tiste ljudi, ki bi šli pogledat Rock of Ages ali Jesus Christ Superstar. Saj veš, muzikal z nekaj električne kitare in nekom, ki lahko stoje poje. Verjetno ga bomo naredili v skrajšani različici, ker kar je zdaj na CD-ju, je dolgo tri ure in štiri minute. Posneli smo tri ure in pol, ampak sem se v zadnjem trenutku odločil, da ga skrajšam za 25 minut, ker je postal že preobsežen.

GORJANEC: Therion boste imeli tukaj koncert 4. marca, na turnejo pa se podajate jutri (to je bilo 1. februarja, op. p.). Pri nas nikakor ne boste nastopili prvič. V bistvu se spomnim, da ste enkrat menda igrali v Cvetličarni, ko je po koncertu prišlo do precej neljubega incidenta.

ŠUJO: Christofer, mislim, da sem te prvič v živo videl leta 2004, ravno tako v Ljubljani. Koncert je takrat pustil nekoliko grenak priokus, ker ti je takoj po koncertu – če se spomniš, ko ste spravljali svojo opremo – nekdo dejansko ukradel kitaro.

CHRISTOFER: Ja, kako bi lahko pozabil na to. Nek idiot se je pretvarjal, da je del lokalne ekipe, vzel kitaro in odkorakal proč. Ampak je niti ni tako preprosto prodati, če ukradeš zelo posebno kitaro. Ta je bila edinstvena, zato je ni mogel prodati. Policija ga je seveda izsledila in kitaro sem dobil nazaj.

ŠUJO: Na srečo si jo dobil nazaj. Dejansko sem slišal, da je kitaro ukradel neki mulec, ki ga je starejši brat prisilil, da jo je vrnil. Ampak saj veš, to so samo govorice in ne uradna različica zgodbe.

CHRISTOFER: Ne vem. Takrat mi je bilo rečeno, da jo je skušal prodati, lahko pa bi bilo tudi to. Kdo ve, kaj je bilo v resnici. Stvar je v tem, da če ukradeš edinstveno kitaro, je ne boš tako enostavno prodal.

GORJANEC: Seveda, tvoja kitara je zelo prepoznavna in ko bi ljudje videli, da je naprodaj, bi si rekli: »Čakaj malo, kaj ni to kitara Christoferja Johnssona?«

CHRISTOFER: Verjetno je bil vesel tudi organizator, ker je bil odgovoren za varovanje in je moral še isti dan plačati za kitaro.

ŠUJO: Aha, torej ti je moral za kitaro takoj plačati, potem ko si jo dobil nazaj, je pa ...

CHRISTOFER: ... je pa dobil denar nazaj, tako je.

GORJANEC: Vsekakor sva vesela, da se je na koncu vse srečno razpletlo. To je več ali manj vse, kar sva za danes pripravila zate. Bi za zaključek rad še kaj sporočil tvojim slovenskim oboževalcem?

CHRISTOFER: Lepo se bo vrniti v Slovenijo, tega je že nekaj let. Kdaj smo bili nazadnje tam, leta 2007 ali nekaj takega?

GORJANEC: Ja, leta 2007 ste imeli tu koncert, ampak mislim, da je bil še eden nekaj let pozneje.

CHRISTOFER: Mogoče leta 2010. Minilo je že kar nekaj časa. Tega zdaj že komaj čakamo.

GORJANEC: Super! Se že veselim koncerta. Hvala, Christofer, da si bil nocoj najin gost, in želiva ti vse najboljše s turnejo in tvojim gledališkim projektom.

CHRISTOFER: Hvala vama!