Če ste vsaj malo seznanjeni z modernim ameriškim metalom, potem ne morete mimo As I Lay Dying. Band, ki je v zadnjih letih s trdim delom prepotoval pol sveta, izdal štiri studijske albume in si ustvaril trdno bazo oboževalcev, ki se identificirajo z iskrenimi in jasnimi besedili ter glasbo, ki ravno v pravi meri uspešno stopa med agresijo in spevnimi toni.
Album An Ocean Between Us, ki je izšel nekaj let nazaj, je bil po mnenju pisca te recenzije njihova najboljša združitev moči in nežnosti. Komadi so stali en ob drugem samozavestno in logično, vsaka pesem je delovala kot samostojna trdnjava, vse skupaj pa je tvorilo glasbeni kompleks, ki je bil v večini pogledov resnično kvaliteten in močan.
The Powerless Rise je dobil težko nalogo naslediti tak album in še zdaj nisem prepričan, da mu je uspelo. Namreč, album izstopa glede na prejšnje stvaritve in ne gre tako hitro v uho, kot recimo njegov predhodnik. To je lahko dobra stvar, saj pomeni, da se šele sčasoma usede v dušo in zahteva, da se k njemu večkrat povrnemo. Lahko pa je tudi slaba stvar, saj si na začetku kar malo razočaran, ko se vprašaš, kaj so to za ene pesmi?
Bil sem v precepu, a z vsakim novim poslušanjem mi je album postal bolj všeč. Album je resnično najbolj metalski od vseh njihovih stvaritev. Udarni bobni, super solaže, odlične strukture, »šuuuus« v najboljšem pomenu besede. Prevladujejo surovejši Lambesisovi vokali, medtem ko lepo petje basista ne pride toliko v ospredje. Kul, ni toliko »popish«', a vseeno od As I Lay Dying nikoli ne pričakujem nekih surovih thrasherjev, saj jih občasno ta »pop« loči od ostalih.
Še vedno sem očitno zmeden, a eno je gotovo – album je boljši, boljši in boljši z vsakim poslušanjem. Če je to plus ali ne, naj presodi vsak poslušalec sam. Dejstvo pa je, da so As I Lay Dying naredili močno ploščo, ki pa po mojem mnenju ne presega predhodnice. Je dobra, ni pa boljša. Je pa drugačna in zato ne slabša.

Ivan