Tokrat je minilo šest let, da so norveški black thrasherji izdali nov album. V 25 letih delovanja je to bandov šesti dolgometražec, čeprav dosega z 32 minutami po dolžini prej le nekoliko obširnejši napovednik kot dejansko polnopravni celovečerec. A tako pač je, kaj drugega od banda tako ali tako nismo vajeni.

In to velja tudi za glasbeni pristop. Bandovo ustvarjanje še naprej temelji na black/thrash metalu, ki je bil definiran s prvencem Black Thrash Attack in od katerega je band odstopil le tam nekje na sredini svojega delovanja. Iz tega razloga sploh ne čudi, da poslušalca že prvi riffi otvoritvenega komada Dark Lung of the Storm udarijo po ušesih v slogu iz hiše Venom. Plošček Aura Noire je povsem neposreden, v primerjavi s predhodnikom Out to Die je le nekoliko počasnejši, mestoma morda celo malo bolj melodičen.

Poznan galopirajoči ritem kitar, tipičen Aggressorjev govorjeni vokal, hiter dvojni bas boben in zadušena bas kitara, ki odmeva iz ozadja, so zaščitni znak trojice iz Norveške, ki odstopa od dotičnega recepta le med najdaljšim komadom Hell’s Lost Chambers, ki bi lahko v primeru recenzirane zasedbe že veljal za ep, saj presega mejo šestih minut. Plošček sicer postreže dolgoletnim sledilcem točno s tem, kar ti od njega tudi pričakujejo, medtem ko bodo morali sladokusci za zadovoljitev bolj izbranih okusov poseči po kakšni povsem drugačni izdaji. Aura Noir ostajajo zvesti lastni tradiciji, ali nam je všeč ali ne.