Glasbeni projekt Batushka se je rodil leta 2015 in tudi takoj navrgel prvenec Litourgiya. V takratni postavi in s takratnim enim in edinim studijskim izdelkom je zasedba podirala različne mejnike (underground) black metal scene, dokler se lani ni zalomilo znotraj banda. Kdo je za kaj odgovoren in kaj naj bi protagonisti na eni in na drugi strani naredili, me ni kaj prida zanimalo takrat in me tudi danes ne. Te razgovore in debate raje prepustim »kuram v kurjenku« in se osebno držim načela »Let the music do the talking«. Zatorej ...

Панихида oziroma Panihida je drugi album kitarista, basista in pevca Kryzysztofa Drabikowksega pod imenom Batushka oziroma Батюшка. Album je izšel konec meseca maja in tako kot prvenec vsebuje osem pesmi podobnih dolžin, s čimer je recenzirani album le za slabo minuto daljši od prvenca. Če dodam še enako številčenje komadov, kakršnega smo vajeni z Litourgiye, in naslovnico, na kateri je ponovno upodobljena verska ikona brez obraza, potem že imamo vzpostavljeno izredno močno povezavo med Litourgiyo in Panihido, ki jo glasba samo še podčrta. A gremo lepo po vrsti.

Panihida se začne z introm. Sicer ne s klasičnim introm, kajti Pesn 1 vsebuje vse elemente normalne pesmi, a vendarle me zaradi svojega počasnega do srednje hitrega riffanja bolj spominja na uvod v album, na uvod v kasnejše dogajanje kot pa na polnopravni komad. Tovrstno mišljenje zagotovo podprejo še že poznani kraguljčki in skorajda izključno zborovsko petje menihov, kateremu se komaj proti koncu pridruži poznan harsh vokal, s katerim je ustvarjen odličen prehod na Pesn 2, najdaljši komad iz hiše Batushka nasploh – ne samo recenzirane Kryzysztofove različice. Z vso svojo veličino Pesn 2 dejansko potrdi vse, kar se je predhodno nakazovalo skozi različne dejavnike: Panihida je čistokrvno nadaljevanje Litourgiye, je zakonski otrok Batushke in Kryzysztofa, česar na tem mestu nihče več ne more zanikati. Opravka imamo torej s poznano melodiko in atmosferiko, ki skupaj ustvarjata ceremonialno vzdušje, kakršno pač poznamo samo pri Batushki.

Tako se torej tudi kitarskim riffom, bobnanju, vokalnim vložkom in nasploh celotnemu albumu pozna in sliši sorodnost s prvencem, kar je po eni strani dobro in hkrati tudi ne. Kdor je torej pričakoval in si želel nadaljevanje zgodbe, ki jo je pisala Litourgiya, ta bo s Panihido zagotovo prišel na svoj račun. Po drugi strani pa tudi ni malo takšnih poslušalcev, med katere sem dolgo časa spadal tudi sam, ki menijo, da je podobnost med obema albumoma enostavno prevelika. Da se posamezni riffi in melodije preveč ponavljajo in pred duhovno oko zmeraj znova prikličejo prvenec namesto njegovega naslednika. To torej pomeni, da je treba v spoznavanje albuma vložiti dosti več časa in energije oziroma natančnega poslušanja, da pridejo do izraza vse majhne razlike, zaradi katerih na koncu ni več govora o dveh podobnih albumih, temveč o dveh albumih, katerima je skupen podoben slog.

Je pa Kryzysztof na Panihidi uvedel tudi nekaj novosti. Kljub podobni melodiki je novo oziroma drugače to, da je načeloma vsega, kar najbolj odlikuje Litourgiyo, na Panihidi manj. Slišimo manj kraguljčkov, manj menihov, manj je pompoznosti, a zato je album bolj neposreden, hitrejši in surovejši, kar je med drugim doseženo tudi z večkratno uporabo death growla.

Kot že rečeno: Panihida ni nikakršna kopija česar koli, je legitimna naslednica odličnega in po različnih standardih kakovosti skorajda nedosegljivega prvenca, kar pa je bilo tako ali tako bolj ali manj jasno vsakemu realnemu ljubitelju banda že od vsega začetka. Panihida torej po mojem mnenju nikoli ne bo presegla Litourgiye, menim pa, da se ji bo nekoč lahko postavila ob bok.