Teatralni simfonični black metalci Carach Angren se vračajo na sceno s svojim petim albumom. Komajda smo torej bili v začetku leta priča predstavitvi celovečerca This Is No Fairytale, ki sem se je udeležil v Gradcu, že je band postregel z novo, na vsem nam ljubo plastiko odtisnjeno predstavo.

Za razliko od predhodnika, v povezavi s katerim dolgo nisem znal govoriti o kakršnem koli hitu, se poslušalcu na aktualnem ploščku ponujajo en hit za drugim že kar po nekaj poslušanjih. Po kratkem instrumentalu, ki nas vpelje v svet gnilobe, sredi katerega naj se ne bi spodobilo plesati in smejati, že takoj v tipičnem slogu Nizozemcev udari komad Charlie z vso svojo veličino in teatralnostjo. In čeprav posveti trojica z instrumentalom na koncu dvojno pozornost komadu Charles Francis Coghlan, ki je nesporno odličen v kombinaciji kitare in orkestracij, je zame nesporen zmagovalec Song for the Dead, ki je znotraj bandovega opusa ravno dovolj drugačen in hkrati spet tipičen, da ohranja mojo pozornost že od prvega poslušanja dalje. Za to je po mojem najbolj zaslužen vokal, katerega clean linije spominjajo na Lindemanna iz istoimenskega projekta, medtem ko komad s svojo preprosto dramatičnostjo resnično izstopa kot oaza sredi puščave.

Je pa treba omeniti eno stvar, ki je predhodno pri Nizozemcih nisem opazil. Vsaj ne v tolikšni meri. Dance and Laugh Amongst the Rotten zveni po zaslugi nekaterih kitarskih riffov in mestoma tudi zaradi zvoka dosti bolj deathmetalsko kot kateri koli album pred njim. S tem ne izrekam nobene sodbe, a sem z besedami hvale hkrati tudi malo zadržan. Kaj bo ta okoliščina prinesla na dolgi rok, bom(o) videl(i), zaenkrat mi album povsem deluje kot celota, po izkušnjah sodeč pa menim, da se bo ta okoliščina sčasoma le še utrdila. Vsekakor pa smo dobili dober soundtrack za naslednji obisk pokopališča.