Nikoli si ne bi mislil, da bom v roku treh let napisal tri recenzije polnopravnega studijskega albuma istega banda. S tem uvodnim stavkom seveda nočem poriniti sebe kot avtorja v ospredje, temveč želim le izpostaviti, da so norveški Djevel v petih letih izdali že svoj četrti celovečerec. In medtem ko so njihovi grški kolegi v začetku leta izdali svoje Rituale, so se Norvežani odločili, da svetu pokažejo, kako zvenijo Norveški Rituali.
Po lanskem albumu Saa raa og kald, ki je zvenel dokaj poznano, tokrat nisem pričakoval nič drugega kot nekakšno ponovitev tega, kar Djevel pač najbolje znajo in počnejo. All-star black metal zasedba s člani iz bandov, kot so Urgehal, Endstille, Kvelertak, Gehenna, Ljå, Enslaved ali Gorgoroth, pač ne more ponuditi nič drugega kot čistokrvni norveški black metal. Vprašanje je torej potem samo še, če bandu uspe ponuditi dovolj drugačen plošček, da postane zanimiv tudi za poslušalca. Izkušnje so v tem primeru seveda na strani glasbenikov, zaradi česar lahko na ravno zastavljeno vprašanje brez težav odgovorim pritrdilno. Vsi dejavniki, ki smo jih bili deležni s predhodnikom, so tudi tokrat zastopani v pravi/dovoljšni meri, pri čemer raznoliki kitarski riffi nudijo osnovo za headbanganje, folklorni elementi razbijajo mrzlo in agresivno vzdušje, raznolike strukture in dolžine komadov pa prispevajo potrebno razgibanost, ko se poslušalec utrudi black metala epskih dolžin. In celo dovolj prostora za bas kitaro se je našlo.
Tako kot pri predhodniku tudi pri Norske ritualer nadvse pestra mešanica tega in onega tipično norveškega naredi album poslušljiv in hkrati predvidljivo dolgočasen. Čeprav je dosti trenutkov, ki so všečni zaradi svoje agresije, romantike ali melodičnosti, dejansko ni momenta, ki bi poslušalca resnično presenetil, kajti vsega se nekako drži pridevnik poznano. Kljub odličnemu folklornemu instrumentalu Til mitt kjaere Norge, izjemnemu Med tornespiger var han haengt in konec koncev tudi zelo všečnemu epskemu začetku Vi slakter den foerste og den andre, den tredje lar vi gaa mot nord, čigar naslov ne pomeni, da se komad vleče kot ponedeljek, bom še dodobra premislil, ali bom dotični album postavil na poličko poleg ostalih treh. Je pa Norske ritualer zagotovo album, ki zna obujati spomine na 90. leta prejšnjega stoletja.