Don Dokken je že v sedemdesetih prepričljivo razgrajal, do leta 1983 izdal okoli šest, sedem demov in singlov, vse našteto pa že pred prvo, odlično ploščo Breaking The Chains, katere naslovni komad je postal velik hit. Dokken so igrali odličen hard'n'heavy, bili prepogosto (nezasluženo) uvrščani v »hair« sceno (no, čeprav so v letih 1986–1988 res izgledali »sumljivo«), razpadli na vrhuncu, leta 1987/1988, vsi člani pa so odšli svojim osebnim ciljem naproti. V novem tisočletju je Don posnel že tri plošče, četrta, ki nosi naslov Broken Bones, pa je najboljša.
Band se je vrnil v stanje misli osemdesetih. Nalezljive melodije, Donov odlični hreščeče- doneči glas, ki je eden izmed zaščitnih znakov banda, povezan z bistvom, ki je manjkalo na prejšnjih treh ploščah: mogočni refreni, pri katerih se ne moremo upreti, da ne bi zapeli zraven. George Lynch je nekoč soliral kot za stavo, sedanji kitarist Levin pa ne zaostaja, pravzaprav je moč zaznati celo vpliv Lynchevih riffov iz zlate dobe. Plošča se ponaša z odlično produkcijo, ki zavzame moč vokala čezabrahamovskega staruha Dokkna in duh ostalih, ki se prav tako dobro izkažejo. Lepo prenešena preteklost v sedanjost, definitivno. Po Dokknovih besedah je ta plošča popolnoma zadnja. Škoda, da ni že prej zajadaral nazaj v preteklost.