Pri seznanjanju s »skupino«¹ na Metal arhivih sem izvedel, da njeno ime predstavlja poimenovanje za škratje kraljestvo Morija v Tolkienovih svetovih. Torej naj bi šlo za s Tolkienovimi deli navdahnjen tip black metala, katerega najbolj poznamo po glasbi Summoning? Odgovor je »niti ne«, saj glasba Dwarrowdelf odlično povezuje atmosferični black metal s prvinami power metala. Aha, torej gre za nekaj takega, kar so svoj čas igrali Dispatched oz. Brimstome? Tudi ne, gre za precej samosvojo glasbo.

V svet glasbe nas v prvi polovici kot »dark wave« ponese zveneča Within the Ashes, the Ember Still Burns. Klaviaturski zvoki iz ozadja, ki dajejo občutek igranja na bobne, zelo subliminalno dvigajo napetost, medtem ko višje in »lažje« zveneče melodije klaviatur ter zvoki zvonjenja v glasbo vtkejo powermetalsko vzvišeno atmosferiko.

Igranje klaviatur, ki odpre The Journey to Dawn, glasbene čutnice takoj usmeri na odcep atmosferičnega black metala. Vokal se pojavi najprej v obliki precej razumljivega growla, ki uspe iz sebe iztisniti kar spodobne krike, ki se nato skozi razvoj pesmi prelevi v grim različico. Glasba, v kateri glavno rdečo nit tkejo izmenoma klaviature in kitare, je pompozna in vzvišena ter epsko zveneča … S tem black metal dokaj izgubi na surovosti. Nekateri instrumentalni deli pesmi bi se z lahkoto vključili v filmsko glasbo trilogije Gospodarja prstanov. In čeravno pesem traja skoraj sedem minut, šine skozi ušesa kot puščica.

(Tokrat nekoliko počasneje in meditativno zveneče) klaviaturske melodije odprejo tudi To Dust, We All Return. Igranje kitar ima kristalen zvok in njihovo žaganje napove bitko, vendar do njenega uresničenja – vsaj na tleh ne pride, saj naelektrenost atmosfere kljub hitremu nabijanju bobnov razprši petje s čistim vokalom. Tako naenkrat poletimo in se, kdo bi si mislil, na nebu znajdemo v epski bitki, katere odtenke nato slikajo igranje lead kitare, growl in glasovi zborovskega petja. Epsko, spevno, powermetalsko zveneče, brez igranja power metala – odlično!

This Shattered World je kompaktna in lepo zaokrožena doza s suhim, ostrim in razumljivim grim vokalom obogatenega atmosferičnega black metala, ki se mojstrsko preliva in meša z melodičnim death metalom. Medija prehoda med stiloma so enkrat klaviature, drugič kitara. Pri poslušanju te zanimive pesmi je najlepše to, da dasiravno zveni igranje klaviatur kot pravoverni atmosferični black metal ter igranje kitar ostro, je celokupni ambient glasbe po powermetalsko epski. Zagotovo ena najboljših pesmi na plošči.

Upoštevaje slišano do tu pesmi Escape From the Dreamspire ter The Fallen Leaves sicer ne odstopata od nivoja kakovosti že slišanega, vendar tudi ne ponudita nikakršnega presežka, zaradi katerega bi izstopali iz povprečja.

Pri Deliverance že kompozicijska struktura začetka napove, da se bo pesem močno potopila v hudournik power metala. Petje jo najprej z grim vokalom in nato growlom ponese v ekstremnejše vode. Pri tem znotraj powermetalske atmosferike prevladujejo death- nad blackmetalskimi prvinami, vendar le do trenutka, ko se blackersko zveneče igranje kitar spoji z večglasnim petjem s čistim vokalom in se mešanica odlično sprime v krasno powermetalsko špico ob koncu pesmi. Ni kaj, vidi se, da gre za delo mojstra.

Torej, peta plošča Dwarrowdelf zagotovo ni tisto nekaj splošno-povprečno klišejskega, kar je navadno pričakovati bodisi od (melodičnega) death, atmosferičnega black in/oz. power metala. Ker avtorju uspe združiti »najboljše iz vseh svetov«, plošča na najlepši način predstavlja primer zanimivega in predvsem zelo kakovostnega povezovanja in mešanja zakonitih podzvrsti metala.


[1] Ima le enega člana, ki ustvarja celotno glasbo.