Ali bodo Ensiferum sploh kdaj izdali ploščo, ki ne bo popolnoma fenomenalna? Zaenkrat kaže, da ne. Pričakovali bi, da bi jim po dveh izdajah vsaj malo začelo primanjkovati idej, a finska druščina očitno hoče narediti dejstvo, da so daleč najboljša skupina te zvrsti, kristalno jasno. Pričujoča plošča je namreč, tako kot prejšnji dve, polna tipičnih Ensiferum komadov, od katerih se je skupina na Dragonheads EPju malce oddaljila.
Tako v devetih pesmih zopet dobimo na tone naspidiranih thrashy riffov, v stilu Children Of Bodom, pod katerimi se v ozadju prepletajo folk melodije, umirjene akustične dele, hitre solaže, popolnoma divjo ritem sekcijo, uspavajoče skupinske chante in nekaj res epskih delov. Seveda na gre brez obveznega instrumentalnega intra, ki je tudi tokrat odličen, prijetno presenečenje pa so Ensiferum zavili v obliko deset minut dolgega zaključnega epa, Victory Song, ki je tudi vrhunec plošče. Tudi Petrijev vokal, ki sem ga na Dragonheads malce pograjal, je tokrat absolutno na nivoju – od odličnih scream delov, do dobrih čistih linij.
Težko je še kaj povedati o plošči, ki praktično nima napak in uspešno sledi tradiciji svojih predhodnic, tako da: se vidimo pred odrom na Metal Campu, kjer Ensiferum letos nastopajo!

Jaka