Zanimiva posledica dveh let ustavljenega življenja je bila izdaja velikega števila albumov, v katerih so bandi premikali lastne meje, si upali nekaj več ter dodajali nove elemente. Več bandov je zato izdalo izjemne albume, po mnenju nekaterih sledilcev včasih celo najboljši album kariere. Če pa ne najboljši album, je gotovo nekje blizu vrha najboljših del. Žal pa se Hammerfall z novo izdajo Hammer of Dawn ne uvrščajo med te bande. To je že dvanajsta izdaja skupine s 25-letno kariero, kar pomeni, da Hammerfall vsaki dve leti izdajo (v povprečju) nov album. Hammerfall so torej zelo aktiven in priljubljen band, predvsem zato, ker znajo na koncertih v živo publiki zelo dobro prenesti energijo iz pesmi, pripravljenih v studiu. Pohvalno. Ravno zaradi tega izgleda Hammer of Dawn kot neki prehodni album, ki skuša ohranjati povprečno hitrost novih izdaj in nič drugega.

Zaključek pesmi Hammer of Dawn, ki si deli naslov z albumom, je recimo izredno podoben zaključku in refrenu pesmi The End? pozabljene skupine Iced Earth. Občutkov v slogu »to sem že slišal« je na albumu kar precej, kar nakazuje na pomanjkanje idej. Začetek albuma je sicer poln obljub, saj je pesem Brotherhood, za katero so izdali tudi video, tipična v epskem stilu Hammerfall. Pesem črpa elemente predvsem iz lastnega arhiva, zaradi česar daje vtis ponižnega samočaščenja in hvalnice dolgoletnim sledilcem. Ena izmed zanimivosti albuma je na primer pesem Venerate Me, v kateri je posebni gost legendarni King Diamond. Tudi v tej pesmi najdemo precej elementov, ki so značilni za Hammerfall, gotovo pa si zasluži omembe tudi razmeroma dolga in navdihujoča solaža, ki se zelo prijetno vključi v ritem všečne pesmi. Ostale pesmi so več ali manj mešanica pričakovanih potez ter ponavljajočih se besed in tematik. Nekega poskoka, nepričakovane spremembe v albumu preprosto ni, zaradi česar daje občutek monotonosti in je včasih celo dolgočasen. Ni posebnih vzponov ali padcev, album se večinoma drži konstantne linije z izjemo počasnejše Reveries, ki albumu žal ne doda ničesar. Isto velja tudi za nekoliko bolj poskočno zadnjo pesem albuma, No Mercy, vendar ima ta vse značilnosti pesmi, ki bi lahko delovala v živo. Značaj pesmi je tak, da bi lahko zelo angažirala publiko, kar pa vemo, da Hammerfall zelo dobro opravljajo.

Album gotovo nima tiste iskrice, zaradi katere bi se lahko uvrstil med najboljša dela, ima pa nekaj uporabnega materiala za prihajajoče koncerte. Samo poslušanje pa poslušalca, žal, preprosto ne prevzame. Ta ves čas pričakuje, da se bo kaj zgodilo, pričakuje nekaj zanimivega, vendar zaman. Vsekakor pa dvomim, da bi to vodilo v kak padec v karieri, saj so Hammerfall z razlogom med najbolj priljubljenimi power metal skupinami. Z bogatim zalogajem pesmi in energičnimi koncerti znajo navdušiti tudi ljudi, ki jim power metal ne pomeni preveč. Ravno zato sem prepričan, da Hammerfall preprosto zmorejo veliko več in veliko bolje.