Hatebreed so nam letos postregli že s sedmim studijskim izdelkom, The Divinity Of Purpose. Ameriška metalcore zasedba pod vodstvom energičnega Jameyja Jaste skozi celoten album ne pokaže nič pretirano novega, kljub temu pa oddaja tisto pravo Hatebreed energijo, ki smo je vajeni na prav vsakem njihovem izdelku in seveda na koncertih. Tako je v malo več kot pol ure na ploščku nanizanih 12 komadov (ni intra niti outra!), na katerih ni ne dodanega ne izpuščenega nič pretirano dobrega. Prvi komad Put It To The Torch, ki smo ga lahko že lansko leto slišali na YouTubeu, dobro napove celoten album. Ta namreč postreže s trdimi udarnimi ritmi, ki te ženejo v višino, ne manjka pa niti melodike. Eden izmed bolj melodičnih komadov, Dead Man Breathing, najavi naslovni komad The Divinity Of Purpose, ki mu melodika prav tako ni tuja. Edina stvar, ki me pri Hatebreed moti (in me verjetno tudi vedno bo), je Jameyjev vokal. Kljub dobrim kitarskim solažam in melodičnim vložkom je njegov vokal še vedno preveč enoličen in verjetno tistim, ki niso redni poslušalci oz. oboževalci zasedbe, kmalu začne prenajedati in izgubijo zanimanje za poslušanje česa več kot le tistih dveh skladb, ki ju vsi poznajo. Nothing Scars Me je (poleg Bitter Truth) eden tistih komadov, ki v refrenu preseneti s clean vokalom, kar ga naredi bolj zanimivega.
Če zajamem album kot celoto, ne presega pričakovanj. Zasedba ni prekoračila nekih meja oz. je ostala v »tradicionalnem« Hatebreed metalcoru, kljub temu pa je novi izdelek vsekakor vreden poslušanja. Oboževalci zasedbe boste hvaležni zanj, ostalim pa poslušanje priporočam v upanju, da vas ne mine že po prvih nekaj komadih.